Ni mi bilo do prerekanja z njim. Brez besed sem šel mimo njega in vstopil v bungalov. Moja tišina ga je še bolj razkačila. Stopil je za menoj in začel groziti, da bo odšel domov, da ima vsega zadosti itd. Mirno sem poslušal njegovo rjovenje in na koncu samo dodal, naj pač naredi, kakor ga je volja. Resnično mi je postalo vseeno. Sit sem bil njegovega vsakodnevnega teženja. Verjetno bi bilo res najbolje, da bi Mario odšel domov. Tokrat je šlo le zame! To sem mu tudi povedal in ga prosil, naj o vsem dobro premisli. Moja hladnost ga je očitno zbegala.