Ljubljana ima poleti šarm, ki se lahko primerja s katerim koli evropskim mestom, kava se streže na krožničku z belim čipkastim prtičkom s priloženim piškotkom ali bonbonom, šampanjec z jagodo, zataknjeno na rob kozarca, mesto živo utripa od prireditev, predstav uličnega gledališča, festivalov, literature ... V Kudu, v Saks pubu koncerti, Križanke bučijo kot rimski kolosej v času gladiatorskih iger. Povsod na ulicah mladi ljudje, mlada telesa z nahrbtniki in s steklenicami vode ali piva taborijo vse naokrog po obzidju, da bi, če že ne morejo kupiti vstopnice, vsaj slišali, se nalezli evforije privilegirane množice, ki je »notri«, da bi se stisnili bližje čarovniji. Zdaj stanujem zelo blizu Križank. Vsak koncert, ki ga zamudim, me potem dohiti doma, ob računalniku, ob odprtem oknu. Slišim krike množice, evforijo ob solu virtuoza, težko valovanje, topotanje, kadar je konec prehiter in hočejo še.