Tisto, kar privlači pri akvarelni tehnikim, je njena moč, da s svojo snovjo spregovori o snovnem izkustvu. Pri slikanju pejsaža je voda, v kateri se pri tehničnem postopku slikanja raztapljajo barve, lahko odslikovala ali bolje utelešala konkretne vodne površine rek, jezer, dvigajoče se megle. Prosojne plasti vodenih barv s prekrivanji in transparencami ustvarjajo atmosferske učinke in pričarajo resnično navzočnost megličastih zaves v sliki. Svetlenje podlage, ko belina papirja kot svetloba pronica skozi transparentne plasti barve, nas spominja na dematerializirano možnost utelešanja svetlobe pri gotskih slikanih oknih. Uprizarjanje čutno nazornih senzacij, vendar ne z glasno retoriko teatraličnih gest kot pri trenutno aktualni umetnosti instalacij, je morda tista tiha moč akvarela, ki drobne umetnine pretvarja v čvrste kamenčke mozaika aktualnega doživljanja sveta. Kamniški II. bienale akvarela je prireditev, ki si je začrtala svoje umetnostne cilje v okvirih svojih možnosti in se ne postavlja z nabuhlo ambicioznostjo. Gre za prijazno, ne preveliko in dovolj dobro postavljeno razstavo (manjši problem predstavlja edino osvetlitev), ki je na ogled v drugem nadstropju gradu Zaprice, kjer si v ostalih prostorih obiskovalec lahko ogleda še predmete iz kamniške kulturne zgodovine. Letošnji dodatek je razstava lanskega nagrajenca Dušana Kirbiša, ki se predstavlja z izčiščenim akvarelnim ciklom Pisem.