Avtor pravi, da so pesmi iz te zbirke nastale v zadnjem poletju 20. stoletja. To je pesniški dnevnik treh mesecev, ko je živel v dialogu s kitajskim pesnikom Yüan Hung-taom (1568Đ1610). Tisto poletje je bilo Svetini tako naklonjeno, da je vse videl kot upesnitve vredno in celo najbolj neprijetna službena opravila so se spreminjala v zvoke in glasbo. Boris A. Novak pravi, da gre za vrh Svetinovega opusa in eno najlepših pesniških zbirk v sodobni slovenski poeziji. V spremni besedi ponuja Novak izčrpno študijo razvoja Svetinove poetike. Za pričujočo zbirko ugotavlja, da gre za narativne pesmi, posejane s finimi lirskimi detajli in dialogi. Sicer pa so pesmi hvalnice lepoti narave in bivanja, obenem pa elegije ob minljivosti vseh živih bitij. Ta zbirka pomeni sintezo obeh polov Svetinove dosedanje umetniške poti: njegovo upesnjevanje središčnih vozlov bivanja se še zmeraj naslanja na tibetansko razumevanje razmerja med življenjem in smrt(nost)jo človeka, obenem pa je v pesniškem jeziku znova spregovoril utripajoči impulz bogatega in čutno nazornega videnja. Naslovna sintagma postavlja nasproti oblak kot simbol gibljivosti (čas) in goro kot simbol negibljivosti (večnost). V. P. S.