Če sta v predstavi Still/Here bolečina in jeza ob izgubljanju življenja skozi ekstatično kinetično gibanje poustvarili lepoto življenja, ki jo čutijo ljudje z roba smrti, pa predstave, s katerimi je Bill T. Jones nastopil v Ljubljani 17. in 18. aprila, naredijo še korak naprej. Tri zelo različne koreografije, New Duet, Ursonate in Sur la place, druži poseben sentiment, ki prihaja iz vzporednega, razumu skritega sveta. V času, ko je telesnost lahko smrtno nevarna in za najrazličnejše ideloške aparate tako kot v zgodovini tudi še danes zgolj sredstvo za manipulacijo in ohranjanje oblasti, se Bill T. Jones obrača v prostor osebne notranjosti, kjer je mogoče komunicirati skozi občutenje življenja samega. V New Duet (1995) nastopi skupaj z Odile Reine-Adelaide na etnoglasbo z Madagaskarja, Power (John Oswald) in Kyrie (Laurel McDonald). Duet ni klasičen pas de deux. Koreografija je zgrajena na vzporednosti in fizični oddaljenosti, vendar plesalca ves čas ostajata v navezi. Nit, ki jo vzdržujeta, je skoraj čutno nazorna in povnanja misel, da gre predvsem za komunikacijo njunih energij, bolj kot njunih teles. Tudi Ursonate posega po dialogu na predverbalni ravni. Zvočni besednjak fonetične pesmi, dela dadaista Kurta Schwittersa, ki jo izvaja Christopher Butterfiled, spremlja prefinjen minimalistični, na podrobnostih zgrajeni gibalni jezik Billa T. Jonesa. V Sur la place poleg obeh omenjenih plesalcev nastopa še Lelani Barrett. Trio je zasnovan na šansonih Jacquesa Brela, glasbi, ki je po svoji evokativni moči izrazito sentimentalna. Plesalci na način izrezanih in oglato geometričnih gibnih figur ustvarjajo zgodbo, ki ni utemeljna na ilustraciji glasbe, razmerju parov in izključevanja, temveč na dopuščanju posameznikove individualnosti. Ker je v Sur la place dovolj prostora za vse odnose in vse mogoče ljubezni, prideta na plano neosebna radost in moč, ki sta spontano odrešujoči in navdihujoči.