Najtehtnejše ugotovitve svoje razprave Kos razgrne ob obravnavi posameznih piscev, pri katerih je zaslediti Nietzschejev vpliv. Ta je v obdobju pred prvo svetovno vojno najočitnejši pri Cankarju, Župančiču, Šorliju, Albrehtu, Novačanu, vendar ni nikjer zares tako odločilen, kot je to za nekatere pisatelje doslej ugotavljala literarna veda. Zlasti ob primeru Cankarjevega »ničejanstva« Kos pred bralcem zelo prepričljivo razgrne razloge, zakaj Nietzschejev vpliv v tem času ni radikalneje posegel v usodo slovenske literature. Cankar se denimo pogosto neposredno zgleduje pri Nietzscheju, uporablja tudi nekatere temeljne ničejanske pojme in sintagme, vendar je ničejanska pojmovnost pri njem dosledno »transformirana s sitom humanizacije«. Kos z lucidno analizo (npr. pojma duše, ki je za Cankarja romantična »lepa duša«, za Nietzscheja pa »samo beseda za nekaj na telesu«) nazorno pokaže, da je »za Cankarjevo pisanje še zmerjal konstitutiven horizont romantične subjektivnosti . Za Cankarja je umetnost predvsem čutno nazorna manifestacija hrepenenja po lepoti.« Razloge za to vidi avtor v tedanjem politično-zgodovinskem statusu Slovencev: »Ne-državnost se utegne pokazati kot eden ključnih elementov, ki v nestabilnih prvih desetletjih dvajsetega stoletja preprečujejo trajnejšo radikalizacijo slovenske literature, kar zadeva njen odnos do instanc, kot so Narod, Literatura in njena Tradicija« - se pravi tistih vrednot, ki bi jih bilo v kontekstu ničejanstva potrebno pravzaprav »prevrednotiti«. (Kot zanimivost naj omenim, da je »ne-državnost« tudi razlog za »žensko« samopodobo Slovencev v omenjeni knjigi Puharjeve.)