Na eni strani gre v Ameriki za zavezo med lojalnostjo nuklearni družini, torej nekemu popolnoma konkretnemu, individualnemu, čutno nazornemu, otipljivemu momentu, na drugi strani pa gre za zavezo najbolj abstraktnim dokumentom oz. platformam, kakor sta na primer v ameriškem primeru pač ustava in The Bill of Rights (Listina svoboščin). Vmes pa ostaja ogromen prostor, ki ga tudi prostovoljna združenja ne morejo v celoti zapolniti, zlasti ne od petdesetih let naprej. Alexis de Tocqueville je v svoji temeljni knjigi Democracy in America (1835-40) lepo pokazal, kako je ravno ta republikanska tradicija (v smislu opozicije do rojalistične) oblikovala pogoje za raznolika državljanska združenja, ki bi jih lahko z neko mero opreznosti imenovali zametke civilne družbe že v 19. stoletju. V sodobni srednji in vzhodni Evropi se zlahka priznam soočamo z neko drugo situacijo. Ta nikogaršnji prostor tu res ni več izčrpno pokrit oziroma naseljen. V osemdesetih letih smo vsaj na ravni navdušenega prepričanja še lahko izhajali iz utopične ideje o tem, da bo civilna družba naselila polje med abstraktno zavezo državi (bodisi nacionalni bodisi federativni) na eni strani in negovanjem užitkov v zapredku lastnega jaza na drugi strani. Danes sem vedno bolj prepričan, da se s počasno erozijo pogojev za razvitje državljanstva kot temelja identitete onstran etničnih, jezikovnih in kulturnih simbolov, pravzaprav res spreminjamo v potrošnike, s tem pa tudi privatnost vidimo na eni strani kot obliko blaga, na drugi strani pa kot samoumevno pravico. Za javno sfero ne skrbi tako rekoč nihče. Se pravi, pred nami je veliko delo, saj moramo negovati, vzdrževati to, kar je bilo ohranjeno od pretekle prakse javnosti. Ali bolj natančno, nanjo bi bilo smotrno cepiti tiste modele, ki že vnaprej predvidevajo možne zapore razvoja te javnosti. Zato govorim o skupnosti.