Widmer uporablja preproste stavke in neposredne opise vsakdanjih situacij, od katerih so morda najmočnejša soočenja s figuro očeta, to pa na različnih časovnih ravneh. Vendar bi se sam le težko poslovil od vtisa, da gre za nekakšno prisiljeno postmodernistično zasnovo besedila, v kateri je jasno, da je zgodba manj pomembna od spoznanja o nezanesljivem značaju tega, kar vidimo. Da bi v tovrstni perspektivi nihanja med fikcijo in resnico, priljubljeni med vrsto sodobnih pisateljev, Widmer dal svoj res bodisi spoznavno izvirni bodisi stilistično prepričljiv prispevek, bi po mojem moral razkriti kaj več. Za kaj takega pa se mi zdi, da je to leta 1992 napisano besedilo vendarle preveč podrejeno shematični zasnovi. Občutek sem namreč imel, kakor da je pripovedno »meso« pravzaprav komaj kaj drugega kot le čutno-nazorna ilustracija filozofskih »kosti« v Modrem sifonu.