Ko pridemo domov z morja, je že noč. Iz avta prenesem speča fantka, iz depresivno goste megle polagoma prši. Namestim ju v njunih posteljah v prvem nadstropju, v kopalnici pustim luč, namenoma, z dobro uvežbano kretnjo priprem vrata deške sobe, Erica pa s Klaro nosi potovalke noter. Zjutraj se lotimo ritualnega opravila. Letos imamo eno samo bučo, ampak se bo pa zato toliko bolj svetlikala v mraku. Z nevajeno roko, ki večinoma samo drsi po tipkalnici računalnika, no, še vedno tudi z robčki preko Lukasove podelane ritke, z okornim prijemom se oklenem noža in na kuhinjski mizi votlim poljsko bučo, darilo lastnice sosedske trgovine za nas, Američane. Lanterne iz buč, v katerih gorijo sveče in skozi režeče izdolbena usta žarijo v ameriške noči na Halloween, poganskem in danes seveda komercializiranem festivalu prehoda iz življenja v smrt, iz sezone v sezono, večera pred vsesvetimi, ko se ljudje oblečejo v duhove in strašijo sosede in prosijo sladkarij od vrat do vrat. To delam. Poprimem nož in zaorjem po rumeni, zdrizasti in vlaknasti notrini, uživam v gnetenju in pobiranju izdoblenih semen in tkiva, ki mi šprica med prsti grabeče pesti, kakor pri kakšni radovedni opici vtaknjene skoz izrezano luknjo na dnu buče. A vi pa naredite podstavek za svečo, ne kapice?, je bolj ugotovila kot vprašala Erica. Ta vi naj bi bil mi, Slovenci. Nisem ji preveč razlagal, da nima smisla iskati razlik tam, kjer ni podlage za primerjavo. Takih buč v mojem otroštvu nisem dolbel, sploh pa se nisem do nedavnega loteval česa podobnega pred tremi pari malih oči, ki strmijo vame. Strmijo, aja?! Daj no. Suvajo se in prerivajo ob namizni plošči, Lukas skoraj pade s svojega stopničastega stolčka, ki ga vedno manj jemlje za svojega, ker misli, da je zrel že za odraslega, pravega, Simon hoče zahlipati, ker ga Klara odriva od odprtine in rumene snovi, ki jo raznašamo po kuhiniji in se nam lepi na podplate, najstarejša lahko pričvrsti svečo v bučo. Jack-a-lantern, kot pravijo Američani, smo postavili na betonski zidec med sosedovo in našo hišo. Tiho zadovoljstvo, dobesedno, zvečer, ko iz dnevne sobe opazujem plapolanje drobne svečke (večje nisem imel doma, letos nismo šli na Žale, samo po piranskem pokopališču smo pred par dnevi kot turisti šteli italijanske in slovenske napise) v izvotljeni buči, delu mojih rok. Ha. Glasno zadovoljstvo prej, z otroci, ki kronajo skupne napore s ponavljajočim se manevrom postavitve buče na točno določeno mesto. Za vsakega med njima je drugačno, seveda. Naslednji dan lanterne ni več. Zdržala ni niti eno noč, tat pa je moral imeti precej potrpežljivosti, saj sem šel spat nekako običajno, okrog enih zjutraj. Takrat je še svetila. Taka tatvina je, kot lani z vrat ukradeni adventni venec, ki ga je Erica v svoji gorečnosti pri iskanju ritualov obesila še preden je katoliški koledar to zapovedal, res čista zlobna nesramnost. Nisem se hitro pomiril od razburjenja, ki pa ga nisem znal kanalizirati, saj je bil predmet nekakšna premična tarča, nočni tat, kakršnega zelo verjetno sploh ne bi zmogel prepoznati, če bi ga ob belem dnevu videl na ulici, tat je bil anonimen, kakor so anonimna navsezadnje najbolj podla človekova dejanja. Mar si v prepričanju, da ostanemo nespoznavni prav kot mi sami, kot pravi jaz, navsezadnje ne privoščimo tudi vstopati v chat rooms in seveda iskati igrivo svobodo v menjavah virtualnih identitet, vendar pa tudi digitalizirati poti do skrajnih meja dopustnega? V tem je gotovo največja draž in nevarna privlačnost anonimnih obrazov, se pravi, mask, ki so zdaj tako zlahka dostopne: da si meje tega, kaj je dopustno, postavljamo sami. Če je kje Sofokles aktualen, je v tem, ko nam je dal jasno definicijo tega, od česar na svetu ni nič strašnejšega: človek. Nocoj ne bom delal, ne bom pisal ali bral strokovnih tekstov. Listal bom rokopis knjige daljnega znanca Vlada Šava. Njegov rokopis ni dobil državne podpore za natis pri neki majhni, a ne neugledni založbi. Vlada Šava sem najprej bral kot mladostnik, razvrvan od eksistencialistične tesnobe in ujetosti v svoji pretesni koži in njegov prvenec Žeja (še zdaj ga vidim, v ediciji propadle koprske založbe Lipa, s trdimi platnicami in motnozeleno naslovnico z rdečo liso nekje poprek) sem bral strastno in zaneseno, kakor da bi šlo za recept za življenje. Za drugačno in bolj polno, bolj tvegano in bolj izpostavljeno življenje v iskanju nečesa otipljivega, kar bi lahko prepoznal kot pravi jaz. Kako lahko je o tem meditirati brez besed, kako težko pa pisati. To vidim zdaj, v vzvratnem ogledalu časa, ko se Žeji ne posreči utajiti sentimentalne gnanosti in očitnega prizadevanja po doseganju spiritualnega razodetja, ki iz romana napravljata slabšo in ponotranjeno, zato pa tudi bolj abstraktno, estetsko verzijo Hessejevega Demiana. Ampak roman je name tedaj naredil vtis in od takrat imam nekakšno šibko točko do avtorjevih del. Od takrat naprej sem tudi pomalem spremljal Šavove gledališke projekte, ki so vedno vključevali oboje, alternativne ustvarjalne in hkrati življenjske prakse, si prizadevali za skupinsko zavestjo, ki bo imela čvrsto socialno zasidranost in za močne medsebojne stike ljudi, ki niso nikoli samo profesionalni igralci, ki pač odglumijo svojo vlogo in konec maše, zdravo, gremo domov, ampak neposredno živijo svojo umetniško vizijo, kot v nekakšni komuni, ki je začasen dom, kot v Ljudeh z reke; pomalem, pravim, ker me je Šavova radikalnost navdajala z občudovanjem, pa tudi odporom do nečesa, kar je tako razločno onstran mojih moči, namreč to, da bi kdaj sam v doglednem času spremenil življenjske pogoje na totalen način ali pa vsaj totalno zamenjal središče mojih skoraj izključno intelektualnih in literarnih zanimanj. Branko Gradišnik je na primer tak. Pa tudi Stane Sušnik, ki je bil dvajset let velika kritiška avtoriteta za rock godbo, nato pa jo z ostrim rezom in pozabo minule osebne zgodovine zamenjal vinilke za vrtnarske rokavice in hortikulturno pero. Mislim, nimam tukaj v mislih manjših prilagajanj na vsakdanji divji tempo pisanja tekstov, družinskih scen, fakultetnih gnjavaž, predavanj in gostovanj, življenja med knjigami in otroškim vriskom, včasih tudi precej predirnim. V mislih imam totalno spremembo ne samo pogleda na svet, kar bi nemara pri ljudeh racionalnega duha šlo lažje, ampak mislim na totalno spremembo, na revolucijo osebne eksistence, ki je mogoče podobna, ampak samo podobna načinu, na kakršnega bi bilo treba pisati ustvarjalno literaturo, kot je svetoval moj književni heroj Danilo Kiš mlademu pisatelju: Pisati je treba s celoto svojega bitja, z drobovjem in glavo! Nikakršna počasna levitev me ne fascinira do te mere, do kakršne me fascinira hiter udarec po tilniku ustaljenih načinov življenja. Neizprosnost osebne drže, ki se odpove tolikerim modernim udobjem, ki se meni, meščanskemu bohemu, zdijo seveda samoumevna, mogoče pa tudi že malo nadležna, odpove se tekoči vodi in električni svetlobi in skuša s povratkom k naravi, k istrski pokrajini kot menda poslednji enklavi primordialnega občutja kozmosa in mitske celovitosti na Slovenskem, utelesiti vizijo povezanosti z okoljem: to me pri Šavu navdaja z občudovanjem, evo. Ker vem, da so pri takem umiku iz civilizacije v igri tudi roke, ki morajo zasukati marsikateri vitel in popraviti marsikatero baterijo na prenosnem računalniku (Šav vseeno vzame računalnik s seboj v zbito kolibo sredi istrske divjine, kamor se zateka prav zato, da bi pisal tako, kot živi in o tem, kakor živi), odrgnjeno hrbtišče in ogromno zaupanje vase, v svoje sposobnosti in sile. Jaz pa živim podprt z mnogimi podaljški tehnologije, starševsko pomočjo in profesionalci, ki skrbijo za moje otroke (vrtec, šola, zdravnik). A bi sploh znal živeti sam, izven urbanega sveta, zdaj, ko mi kot očetu in prezaposlenemu piscu drobnarij mogoče samota najbolj manjka? A bi? Vem, da ne. Tolažilna nagrada je v tem, da hkrati na ledvicah čutim, kako imajo vse stvari na svetu svoj čas in da nasilno prehitevati ritmično valovanje usode pomeni škoditi samemu sebi, pa tudi kozmičnemu redu, čeprav se nam vsem taka škoda pogosto dogaja, v blaznem, hitečem, drvečem svetu slovenskega turbo-kapitalizma. Zavest o tem notranjem zemljevidu, na katerem so zarisane naše življenjske transverzale, ne glede na to, na katerem valu primernega trenutka se bo uresničila kakšna nora vizija, je v bistvu zelo dragocena. Samo večkrat se moram spomniti nanjo. Listam Šavovo neobjavljeno knjigo. Všeč mi je to križanje stvarne proze (mnogo se je tu mogoče poučiti o obdelovanju zemlje in kulturnih navadah avtohtonega prebivalstva v odročnih krajih slovenske Istre, kjer se večina esejev dogaja) na eni in refleksivne, kritične ter z osebnimi doživetji prežete literature na drugi strani. Gre za prakso tistega tipa esejistike, ki po eni strani sega v meditacije o naravnem kroženju sokov, letnih časov in kozmičnem vsem v enem, po drugi strani pa skozi globoko individualizirane refleksije razkriva tudi duhovne dileme svojega pisca. Šav se osredotoča na svoje izkustvo bivanja v geografsko odmaknjenih in neurbaniziranih žepih, kar mu omogoča avtentično, manj ponarejeno in bolj vzneseno obliko kritičnih meditacij o sodobni krizi smisla in nezadostnosti parcialnih odgovorov nanjo. Še zlasti zato, ker ga podpira neposredna izkušnja. Saj vem, da samo to še ni dovolj za zrelo umetnino ali mojstrski esej, ampak meni imponira. Tri poglavja s pomenljivimi naslovi (Hrib, Dolina, Obala) sicer izhajajo iz neposredno doživetega mikro-okolja v posameznih zaselkih (Hrpeljci, Breg, Zakonjici ob reki Dragonji), vendar vidim v njih predvsem mitsko in simbolno resničnost, ki se avtorju razkriva v obliki natančnega in nadvse občutenega opazovanja naravnih ritmov in ritualov sajenja, obrezovanja, trganja plodov. Skozi te meditacije, ki so napisane v gladki, metaforično bogati in pogosto prav pesniško himnični govorici, proseva avtorjev jasen eksistencialni napor, da ne bi le pridigal o nujnosti večje povezanosti z izmikajočo se resnico narave kot velikega tkiva vsega življenja, ampak bi tako resnico tudi neposredno živel. Mogoče je še najbolj pošteno in drugače tudi ne gre, kakor da opisuje pri tem tudi dileme, ki se mu pojavljajo ob tovrstni prostovoljni osamitvi iz urbanega sveta, vendar pa tudi ne pada v past cenenega abstraktnega humanizma, ki ljubi vse ljudi, posamezniki pa so mu mrzki. Sam sem tukaj prevečkrat na nepravi strani. Velika prednost te samosvoje in privlačne esejistično-izpovedne knjige je namreč v tem, da avtor v resnici bit svoje besede ščiti z bitjo svojega telesa, ob tem pa to povezavo tudi miselno utemeljuje: ko torej govori o težavnosti življenja v skladu z idealom iskanja harmonije in jecljajočih poskusih, da bi se nenehno vzdrževala ljubezen do odkrivanja kozmičnih silnic v npr. drobno brstečem grmičku na dvorišču njegove kolibe, to govori iz prve roke. Čeprav takšno pisanje za površne bralce nemara daje premalo prepoznavnih referenc (drugi avtorji, kraji, dogodki), pa je prav v poskusih koncentracije na bistveno v avtorjevem doživljanju skrivnosti treba gledati poglavitno inovacijo glede na obstoječe esejistične knjige slovenskih avtorjev. Od Izoka Geistra, ki je letos dobil nagrado Marjana Rožanca za Levitve, svojo knjigo esejev o naravi, kakor jo doživlja res pesniško pretanjeno uho in nakopičena intuitivna modrost, pa tudi disciplinirana strokovna preiskava kamnov, ločja in zlasti ptičev, Šava ločuje manjša gostota vznesenosti, ki bi jezik sam oblikovala tako, da bi pustil pred nami notranje obrise živali, stvari in tokov medsebojne povezanosti. Pri Geistru je na delu nek osupljivo izbrušen jezikovni posluh, ki mu omogoča, da iz miniaturnih doživetij izcedi sublimnost velikih resnic, pri Šavu pa je refleksivna stran bolj poudarjena. Vendar oba avtorja povezuje nekaj drugega, namreč pričevanjska razsežnost, ki daje obema knjigama vznemirljiv pečat, saj je mogoče v obeh, nagrajeni in brezimni, razbrati ostro zavračanje danes popularne postmoderne fragmentacije izkustva kot neizogibne danosti, pa tudi gospostvu zgodovine in politike kot usode se avtorja uspešno upirata. Mene vsekakor ženeta k temu, da bi pomislil, kako je v njuni izkustveni strukturi mogoče videti tiste kripto-religiozne vzgibe, ki na primer poganjajo esejistične kontemplacije znanega madžarskega esejista Bele Hamvaša. Tega avtorja, ki je pod hudimi pritiski stalinističnih oblasti vztrajal pri gojenju zelenjave in sadja okrog svoje predmestne hišice, se pogovarjal z Budo in razpravljal s Konfucijem in Hermesom Trismegistosom, sem prvič odkril v hrvaškem prevodu in odkar sem prebral kratko knjižico Oliva in jasmin, sem njegov veliki fan, navdušenec in prozelit, ki vsakogar, ki ima pet minut časa, prepričujem o tem, kako navdihujoč in pomirjujoč je Bela Hamvaš. Slejkoprej vse filozofije narave trčijo ob zenovski zid praznine, ob spoznanje dvoumnosti o (ne)moči besed spričo čudovite kompleksnosti naravnega sveta. V slovenski esejistični produkciji, ki se pretežno ukvarja z analizo posameznih umetniških del, nogometnih zmag ali globalnih kulturnih stilov in političnih problemov nacionalnega življenja, je takih poskusov mnogo manj, ker se nekako zdi, da naj bi za skeptične intelektualce sleherna introspektivna naravnanost in eksistencialno zrenje pomenila nekaj, kar je treba skupaj z Dostojevskim, sv. Janezom od Križa ali Rilkejem pač preboleti v brucovskem letniku na univerzi, nato pa nad njim vzvišeno prhniti in odpraviti kot sentimentalno spiritualno brozgo, ki lahko samo utruja in teži, ali pa se s cinizmom varovati novodobnih eksperimentov v kolektivnem grgranju na pol poti do instantnega razodetja v vikend delavnicah in poletnih seminarjih »nove dobe«. Dnevnik samotarja, ki se zaveda, kako je samota prvi pogoj za koncetrirano delo, ne pa cilj sam na sebi, z močjo Šavovega izraznega stila priča o vztrajanju človeške povezanosti z veliko verigo bivanja in menjavo sezon obdelovanja zemlje, kjer se čas (in človeške aktivnosti, socialni kapital ter nagrade) meri povsem drugače. Mene je vsekakor majčkeno zaustavila v dirjanju na mestu in me nagnala k premisleku nekaterih temeljnih predpostavk, na katerih stoji in pade sodobni postmoderni svet, za katerega ni pretirano reči, da smisel medsebojne povezanosti, skupnega spomina, solidarnosti in sočutja kot osnovnih družbenih vezi v njem hitro hlapi. Vabilo k premisleku o lastnih omejitvah, strahovih in racionalizaciji potlačenih idealov je to, vabilo, ki ga ne bi rad pustil neodgovorjenega. Ko pride čas. Družinski čas je namenjen nečemu popolnoma drugemu, nagrajeni lutkovni predstavi Janko in Metka Silvana Omerzuja v ljubljanskem Gleju. Omejitve so tam jasne: trde sedežne klopi, kratka igrica, odlična vizualna podoba, znana zgodba. V temi polovim tri bunde v naročje in sem vesel, da sem rokavice nabasal v žepe, še preden se je predstava začela. Polno je. Fantka gledata z odprtimi usti, perspektiva je domiselno prikazana z nizom majhnih lutk, ki se oddaljujoče se gugajo čez sceno, Klara študira dekorativne ptiče, golobice, ali kaj, ki za večno pripete na okvir odra frfotajo nekam v senčno globino prostora. Po predstavi izmenjamo par besed s Klarino učiteljico likovne vzgoje v izvenšolskem tečaju, ki ga hčerka obiskuje enkrat na teden. Nisem imel pojma, da učiteljica hodi z mladim slikarjem, ki sem mu predaval na likovni akademiji. Pogovarjamo se o studiu za slovenske likovne umetnike, ki je na razpolago štipendistom v New Yorku od takrat, ko je bil v tam kulturni ataše Tomaž Šalamun. Kadar koli pogovor nanese na to konkretno rešitev za vzdrževanje mednarodne pretočnosti slovenskih umetniških talentov, ga vidim, kako zavzdihne in pravi, da je ta studio edina res otipljiva stvar, ki jo je lahko naredil za druge v času svojega službovanja v fantastičnem mestu, čeprav s surovo minimaliziranim državnim koščkom proračuna za tkanje socialnih vezi in podporo aktivnostim, zaradi katerih so ga na to mesto sploh imenovali. Ampak vse kaže, da se je zadeva dobro prijela in da obstaja vrsta čakajočih na ta privilegij: delati v New Yorku, se srečevati s svojimi profesionalnimi kolegi, požreti cmok plašne anonimnosti tipa oprostite, da živim, ki vsaj do nedavnega Slovencem ni bila tuja, se vreči razprtih rok med utripajoče luči vzdolž Pete avenije in se sprehoditi med stalnimi šahovskimi mizami pod oboki ponarejenega slavoloka zmage in skozi simetrično urejeni park na Washington Square, mogoče še kupiti travarsko dime bag na vogalu, če si boljšega ne moreš privoščiti in vedeti, da je kaditi in leteti vedno bolje kot piti in voziti. Vozil sem v ponedeljek. Dobri dve uri, prvič po novi avtocesti proti Štajerski, do Krtine, kjer se spet priključim na ozko enopasovnico čez trojanski klanec. Po tem, ko za seboj pustim Kranjsko, se mi v ogledalu zablešči žareč sončni zahod. V Ljubljani ga ne bi videl. Z javnega zavoda za kulturne dejavnosti v Ptuju so me povabili v literarno areno, kot rečejo, mislim, seriji gostujočih avtorjev. Na Ptuju nisem bil od davnih začetkov Ericinega življenja v Sloveniji v začetku devetdesetih let, ko sva sistematično, sama ali s prijatelji, ki se boleče spreminjajo, raziskovala njeno novo domovino, medtem ko so meni ta potovanja po rodni grudi še enkrat zelo nazorno pokazala, kako sem se motil, ko sem mislil, da jo že tako ali tako poznam. Ironično, da sem bil lani na pisateljskih gostovanjih dvakrat v Krakovu in Budimpešti, da sploh ne omenjam trikratnega obiska New Yorka v enem letu in to še pred 11. septembrom, kar je zame osebni rekord, na Ptuju pa sem se tam nekje okrog Hotela Poetovia izgubil; šel sem noter na kavo, izpraznen in preveč neonsko osvetljen generični prostor s šankom, ki bi lahko bil kjerkoli v slovenskem ali avstrijskem trškem okolju, z natakarjem, ki se izgovori, da ni od tukaj, ko mi ne zna povedati, kam se moram obrniti, nato pa po še enem neuspelem poskusu raje počakam prijazno Natašo kar pri vodnem stolpu. Parkiram pod mitrejem sredi trga, skozi plamenčke sveč grem po razdrapani poti do stare steklarne, kjer je oder in kamor že kaplja publika, prižgem si še cigareto, ki mi osuši grlo, ampak vseeno da umetno dozo adrenalina, nato pa brez posebnega okolišenja kaki dve uri in pol govorim, upam hvaležnim poslušalcem, o svoji poeziji in slovenski nacionalni razpetosti med politično republiko in etnični kolektiv, o moderni pesniški tradiciji in prevodih, ki so podobni poljubljanju neveste skozi tančico. Med publiko je Samo Strelec, režiser in pisec podobnega dnevnika za sobotno prilogo Večera, ki sem jo prelistal v hotelu; dvakrat preberem isto pesem, ki jo režiser izbral zato, da bi videl, kako globoko je neka posebna zvočna in ritimična podoba teksta navzoča v moji javni recitaciji. Obakrat recitiram najbrž rahlo patetično, vsekakor pa le z neznatnimi variacijami v barvi glasu in poudarkih. Strelec dobi torej potrditev tega, kar že vem, ampak je lepo, da je uspel to nazorno demonstrirati: pesmi je mogoče brati na mnogotere različne načine, pač kako se človeka dotakne. Vendar imajo pred tihim branjem, doma v sobi, za kar je narejena večina moderne poezije, v bistvu živi recitali poezije, ko pesniki berejo svoja ali tuja dela neposredno pred publiko, neko ogromno prednost. Kolektivno doživetje, ki je dovolj intimno, ker gre le za glas, in dovolj socialno, da zmore vsak začutiti skrivne vezi ustvarjajoče se skupnosti. Ni naključje, da javni pesniški recitali postajajo vedno bolj zanimivi in široko razprostranjeni. Aleš Šteger, prijatelj in ptujski pesnik, če že ni po svoji začetni inspiraciji še bolj lokalno zakoreninjen v nekoliko bolj oddaljeno rodno vasico, se je pred par dnevi vrnil iz pesniških nastopov po južni Ameriki, iz literarne turneje. Vsako gledališko gostovanje v tujini, še posebej pa tradicionalni obiski nekaterih naših vodilnih gledališč prav v iberski Ameriki, so vestno zabeleženi v dnevnem časopisju, pogosto grejo skupaj z običajno kar številno teatrsko ekipo zraven še slovenski novinarji in snemalci. Jasno: spektakel je vreden medijskega pokrivanja. Za Štegrovo umetniško one-man-band serijo pesniških nastopov po zeleni celini pa bomo izvedeli iz kakšnega manj izpostavljenega medija, najbrž iz zastonjskega, ampak ambiciozno dirigiranega mesečnika Air Beletrina. Ta pride v roke le tistim, ki se izrecno zanimajo za literaturo, ne pa širši kulturni publiki, temu misterioznemu splošno izobraženemu bralcu, ki so mu kulturne rubrike dnevnikov tudi namenjene. Željno poslušam, ko opisuje recitacije na stadionu v Montevideu in nekje na obrobju Buenos Airesa, v mestu z dvema milijonoma prebivalcev. Tudi pri nas so taki nastopi vedno bolj popularni. Prav Beletrina, agilna študentska založba in književni mesečnik Literatura orjeta neko imenitno ledino socializacije poezije s svojimi rednimi in pogosto zabavnimi, tudi multimedijskimi gostovanji v prestolnici in po provincialnih mestih. Po mojem gre za vsaj tri ključne razloge, ki pomagajo razumeti rastočo zaželjenost pesniških nastopov, ki so jo s tako imenovanimi poetry slam tekmovanji, s pesniki in žirijo publike, v osemdesetih letih še posebej odmevno razvili v Newyorican Café v New Yorku. Najprej gre za naveličanost nad produkcijo digitalnega kiča in industrije razkošnih kulturnih spektaklov; potem gre za avtoriteto živega glasu, ki z melodijo in ritmom priklicuje predmoderne čase čutno-nazorne povezanosti avtorja in publike v neko skupnost; na koncu pa tudi za to, da poezija kot izrecno neprofitna umetnost, ki ni povsem vključena v mašinerijo korporativnega kapitalizma, četudi ni iz njega izvzeta, še lahko ohranja nekaj tiste izkustvene avtentičnosti, kakršno s težavo odkrivamo pri tehnološko bolj kompleksnih umetnostih, ki so vedno bolj tesno povezane s ponudbo in povpraševanjem na tržišču. V nasprotju z grobarji, ki že dvesto let, vsako generacijo posebej, pokopavajo lirično govorico kot brezupno zastarelo, kaže svetovna popularnost pesniških nastopov vsaj to, da je poezija popularna, ker pesnik uporablja samo tista sredstva, ki so na voljo sleherniku, to pa ne glede na njegov ekonomski, politični ali družbeni status: glas in domišljijo.