Prepoznavanje, upoštevanje, če že ne tudi spoštovanje Drugega je ganljivo opisal Marjan Rožanc v nesmrtnem romanu Ljubezen (1979), ki se dogaja prav v Zeleni jami. Junaki tega romana so se razlikovali med seboj po političnih pripadnostih bodisi komunističnim rdečim bodisi klerikalnim črnim skupinam, katerih antagonizme je do krvavih skrajnosti zaostrila druga svetovna vojna. Odrešujoča v tem romanu pa je navsezadnje ravno krhka, nedolžna in na avtoriteto neposrednega otroškega dopuščanja oprta ljubezen, ki jo je Rožanc predstavil kot ekumensko in bistveno povezujočo silnico. Poglavitna značilnost ljubezni kot veziva je bržkone v tem, da deluje na trans-političen način. Mali pripovedovalec tega ganljivega romana namreč komunistične aktiviste ljubi z enako razorožujočo strastjo, kakršno namenja tudi belogardističnim mladcem, saj ga najbolj vznemirja, osrečuje in navdihuje prav celovitost zelenojamskega kolektiva skupaj z njegovimi notranjimi spori, trenji in spopadi. Zato ta roman ni le zgodovinski dokument časa, ki bledi v arhivskem spominu literarnih poznavalcev, ampak pomeni vir kritičnega spoznanja o eksistencialni nujnosti priznavanja nečesa univerzalnega, namreč priznavanja tistih sfer, ki segajo onstran političnih izključevanj. Če me ta roman sploh uči o čem, me uči točno o potrebi po iskanju povezujočega lepila, ki drži skupaj neko skupnost, pa naj bo ta konkretna, kakor na primer zelenojamska soseska, ali pa abstraktna, kakor na primer slovenska država. Če si je lažje predstavljati mikrokozmos soseske, ker je v njej solidarnost z vsemi prebivalci čutno-nazorna, pa me tukaj zanima abstraktna politična skupnost, kakršno predstavlja nacionalna država. Solidarnost v njej namreč ni odvisna le od živega izkustva, ampak od refleksivnega napora.