S svojega doma na tržaškem Krasu se spominjam nekega večera pred Miklavžem: bolj večera kot samega Miklavža. Zdi se mi, da čutim v nosnicah celo vreme tistega popoldneva, ko je ded Janez rekel: Gremo v Robido! Nekaj trepetavo srebrnkastega, tipično decembrskega med strehami in drevesi. Robida, to je bila naša parcela pol ure od doma, tja proti Gorjanskemu: pobočje, poraslo s starimi hrasti, od katerega smo imeli komaj kaj več kot listje za nastilj. Z bratom sva hodila rada z dedom, saj je zmeraj dvigal palico, da naju je na kaj zanimivega opozoril. Vendar sva bila tisto popoldne v mislih drugje: bil je pač večer, drugačen od vseh drugih v letu, večer pred nečim sladko vznemirljivim, pred Miklavžem. Iz skrivnostnih dalj je imelo priti nekaj milo neznanskega in naju dobrotno presenetiti. Na okna bova postavila vsak svoj čevelj, in ko bova spala, se bo zgodil čudež: nebeški obiskovalec bo šel mimo s svojo vrečo, segel vanjo in... Z bratom nisva nič mislila na to, da več kot pesti orehov ali pomaranče v svojih čevljih ne bova mogla pričakovati od tistega nepotrošniškega Miklavža. Važno je bilo pričakovanje.