»V poeziji sem izrazito slušen človek, tu mi je zvok poglaviten. Točno slišim melodijo in vem, kako mora od začetka do konca teči, da bo pesem prava. Zelo dobro se spomnim tudi krajev in situacij, kjer sem kaj napisal ali prevedel. Točno vem, za katero mizo v kavarni Moskva v Beogradu sem prevajal tisto Blokovo pesem o Ravenni. Ko smo šli na Zvezo pisateljev in je prišlo letalo toliko prej v Beograd in smo potem dve uri čakali in sem prevajal. Delal sem vedno, ne glede na to, ali sem bil v letalu, ali na vlaku, ali na sprehodu. Vonjev se najbolj spomnim iz mladosti. Še zdaj ga čutim v nosnicah, tistega, ko sem dol pri stricu kmetoval, ko sem bil za hlapca v hlevu. Tisti topli vonj po stelji, po listju, po kravjakih in konjskih figah. Vse to skupaj in kako puha iz konjskih nozdrvi, tista topla sapa. To je fantastično. Ali pa tisti vonj po dojenčkih meni neskončno lepo diši. Ko otroček še pije pri mami, ko diši po tistem mleku in po plenicah in je vse nekako toplo. Meni je to neskončno dražljivo in blagoslovljeno. Tudi zato, ker iz tistega malega raste in nastane veliko in osvoji cel svet.«