Z Adenauerjem je prvič prišlo na oblast nemško, zahodnonemško meščanstvo. Meščani so bili tudi kanclerji weimarske republike, toda njihova moč je bila majhna in na staro hierarhijo so gledali s prikritim ali odkritim občudovanjem, zaradi česar so imeli svoj položaj za komaj legitimnega. Kot oni je tudi Adenauer, njihov starostni sovrstnik, izhajal iz ožje birokratske družine. Delavnost, izjemna spodobnost, prirojena, v trdih preizkušnjah privzgojena avtoriteta so ga postavile že v cesarskih časih na visoke položaje. Postal je nadžupan velike renske komune, član kraljevo-pruske gosposke zbornice, v republiki pa predsednik pruskega državnega sveta. Toda ta meščan, ne v smislu "Podložnika" Heinricha Manna, temveč prej v francoskem ali ameriškem pomenu te besede, nikakor ni čutil simpatij do nemške fevdalne preteklosti, kraljevske, pruske in militaristične. Lahko bi dejali, da jo je imel skoraj za nespodobno; tako nespodobno, da je nepredstavljivo dolgo zgodovinsko obdobje, od Bismarcka do Hruščova in Johna F.Kennedyja, ki ga je doživljal tudi sam, naredilo nanj le majhen vtis. V svojih govorih ni nikdar omenjal te preteklosti; res je bil nekako nagnjen k temu, da je rad oproščal Hitlerjevim hlapcem in da je njegove birokratske svetovalce raje navajal na novo, vendar tega ni počel iz simpatije do preteklosti, temveč zato, ker sta ga zanimala samo sedanjost in pragmatizem. V štiriletni vojni je brez obžalovanja sprejel padec monarhije, po vojni zagovarjal razpad Prusije in ustanovitev renske države, ki ne sme biti ločena od Nemčije - Adenauer ni bil "separatist" -, in ki naj pripomore k okrenitvi nemške politike k Zahodu in zagotovi francoskim sosedom pozitivne mirovne garancije. V weimarski republiki je bil Adenauer eden najtvornejših komunalnih upraviteljev, nič več, in to zato ne, ker drugega niti ni hotel; enkrat bi lahko postal kancler, a je to odklonil, ker ponujenim pogojem ni zaupal in ker je sklenil raje obdržati to, kar je že imel v rokah. V prid njegovim takratnim političnim pogledom govori marsikaj, zlasti pa to, da je na vrhuncu gospodarske krize nagovarjal svojega tedanjega strankarskega tovariša Brüninga, naj postavi obsežen zaposlitveni program, sicer bo šla demokracija pozlu. Brüning mu je odvrnil, da je ta zamisel nerealna.