Kakorkoli, pred nekaj dnevi mi je Samo Rugelj dal v roke knjigo intervjujev Mance Košir - Pogovori: kronologija duha. Prvi je nastal leta 1979, zadnji lani. Mančinih intervjujev v resnici nisem imela priložnosti brati, tu in tam sem ujela kakšen pogovor v Delovi dokumentaciji, kakšnega v Novi Reviji in to je bilo vse. In zdaj - šok. V knjigi so besede, misli vseh tistih, ki sem jih občudovala - ob njih odrasla - in jih nikoli srečala. Ne govorijo ideoloških traktatov, govorijo o strahu, o ljubezni, erosu in vesolju. Govorijo kot ljudje. Marjan Rožanc. Lojze Kovačič. Rudi Šeligo. Filip Kalan. Dane Zajc. Jože Felc. Vsak od njih vesolje zase, roman zase, ja, morda celo bolj zgovoren od romana. Ker so njihovi odgovori takšni, kot so njihovi lastniki, včasih robati, neobdelani, uporniški, drugič nežni, tretjič tako odkriti, da zaboli. Marjan Rožanc, ki govori o erosu, o homoseksualnosti v zaporu z odkritostjo, ki te vrže ob tla. Za Teleks leta 1979. Vitomil Zupan, recimo - ki na vprašanje, kako bi označil svoj svetovni nazor, pogled na svet - odgovarja z: »Pogled je bolj slab. Oči mi zarašča kurba mrena.« Na vprašanje, ali je kdaj čutil potrebo po kom, odvrne spraševalki: »Kušnem te na tvojo že preizkušeno otroško dušco …« Vmes nasuje naročje citatov za večnost, citatov genija. »Manca Košir ni edina dobra slovenska novinarka po vojni, bila pa je prva, ki je novinarski posel zastavila s stališča spodobne nesramnosti,« zapiše Kolšek v spremni besedi. Spodobna nesramnost je pravi izraz. Samo takrat, ko sprašuješ kot ti, kot človek, boš dobil odgovor, ki bo unikaten, izviren. Ne zgodi se vedno, pa vendar. Rudi Šeligo govori o magiji, strasti, ljubezni in ženskah, govori o čarovnici iz Davče in je v Mančinem dvogovoru bolj živ kot takrat, ko mi je, ko sem delala raziskavo za tv oddajo, govoril, kako piše na roko, z barvnimi svinčniki, s katerimi je klical ustvarjalnost. Po teh intervjujih se zdaj lahko pogovarjam, lahko obujam pogovore, ki se v resnici niso nikoli zgodili, a so tako živi, kot bi govorila z njimi. Zaradi vprašanj spraševalke. In intervju je žanr, pri katerem mora biti občutljivemu, inteligentnemu č loveku vseeno, ali čuti simpatije do izrazito medijsko izpostavljene izpraševalke ali ne - tu so govorili Drugi. A govorili, na tak način, so samo zaradi nje in zanjo. Skoznjo. Ne zaradi vključenega diktafona, ne zaradi časopisnega medija, v katerem bi želeli zgraditi svojo podobo - no, malo že, a največkrat se zdi, da so pozabili na medij, na diktafon, na vse, razen na njo, ki je sedela nasproti njih in skozi katero so lahko ponovno in na novo formulirali misli o svetu, času, ljubezni in vsem. Se temu reče »medij«, muza, ogledalo, katalizator, ne vem. Zato je bila Manca za te ljudi dragocena. O tem, kaj so ta srečanja pomenila zanjo, ve sama. O tem, kaj zdaj ti dialogi, dvogovori pomenijo za nas, ki jih beremo, bo vedel vsak sam. Za kolektivno so neprecenljive vrednosti. »Srečni tisti, živi ali žal že mrtvi, ki so bili vprašani,« konča spremno besedo Mančinih intervjujev Kolšek. In če bomo zaradi enega intervjuja, ene misli avtorja posegli po njegovi knjigi, zbirki poezij … je namen dosežen. V takih trenutkih pa se od nekod spet zasvetlika smisel tega, kar počnem. Naj rečem hvala?