Opisani dogodek, ki ga je zabeležil eden od naključnih mimoidočih, ima seveda imena, ki pa jih čeprav so širši javnosti dobro znana zaradi varovanja zasebnosti ne bomo razkrili. Pretresljiva zgodba ima večletno zgodovino, ki se je začela kot zgodba o veliki ljubezni, končala pa kot zgodba o neznosnem sovraštvu, katerega orodje je postal danes petletni deček. V teh letih je boj za otroka sestavil debelo mapo sodniških spisov, obtožb, tožb in pritožb, ki jim ni videti konca. Zaradi varovanja zasebnosti in tudi zato, ker postopki pred sodiščem še tečejo, kaj več o primeru ne moremo in smemo napisati. Vse doslej zapisano nam bo zato služilo zgolj kot izhodišče za pogovor o tem, kako sodišče rešuje takšne in podobne probleme razvez, dodelitve otrok, določanja stikov in preživnine. Naš sogovornik je bil sodnik Mihael Kersnik, vodja družinskega oddelka na kranjskem okrožnem sodišču, ki se že dolga leta ukvarja z družinskimi zadevami. »Ko gresta zakonca narazen, je to zanju izredno velik stres. Tudi če se sporazumno dogovorita za razvezo, je postopek zelo stresen. Na obravnavah tako doživljamo različne situacije, različne reakcije. Od tega, da so molčeči, razburjeni, do tega, da zmerjajo, da so jezni, da jokajo …« A ta stres je, kot poudarja sodnik Kersnik, še veliko večji za otroke. Ob razvezi namreč največjo krizo in stres doživljajo prav otroci. »Starši vedno zatrjujejo, da je to, kar delajo, v korist otroka. A ne more biti v korist otroka, če sta njegova mati in oče v konfliktu. Otrok ima neznansko rad oba starša in neizmerno hudo mu je, ko se razhajata. Še več, čuti se krivega, odgovornega, da gresta mati in oče narazen.« Travme, ki jih doživljajo otroci ob tem, so tako izredno hude.