Večkrat slišimo, da je občutek osamljenosti nekaj drugega kot samost, samota. Človek je lahko sam, pa se ne čuti osamljenega. Lahko pa je obkrožen z ljudmi, ki ga imajo radi in ki jim ni vseeno, pa se vseeno čuti, da je sam. Čuti, da ga nihče res do konca ne razume, ne sprejema, je nima do konca (lahko bi rekli tudi brezpogojno) rad! Čuti se krivega, ker mu okolica zagotavlja: naj vendar že verjame, da jo imamo radi! Sprašuje se, kaj je narobe z njo, da te ljubezni, skrbi in zanimanja ne more občutiti, jim verjeti. Lahko čuti, da dvom prihaja iz nekega drugega sveta in ni skladen z resničnostjo. Ta dvom je lahko tako globok, da podvomi v resničnost: takrat so drugi deležni njenih pripomb ali celo obtožb, da so nepozorni, da ga ne sprejemajo, da jo le izkoriščajo, da ga nimajo radi itd. Njihovim vedno novim zagotovilom, da temu ni tako, pa ne (z)more verjeti.