Prijatelj z druge strani mize me vprašujoče pogleda. Zavijem z očmi ter se zagledam v sliko na steni. Včeraj je lokalni brivec pljunil nanjo, čeprav je vedel, da bi za ta podvig lahko dobil nekaj desetletij ječe. Naročanje nove porcije metinega čaja je pravi obred. Ne zanima me. Misli odputujejo k njej. Pogrešam jo, čeprav vem, da.. Pravzaprav nič ne vem. Zaprem oči, zagledam njene velike črne oči, zaradi katerih sem tukaj. Misel nanjo prekine tek potepuške mačke po bambusovi strehi. Ponovno začutim vrvež življenja, ki je na trgu pod nami. Sam sem prišel v to mesto. Ostal. Po nekaj dneh družno sedimo s klapo na terasi.. Bili smo enostavno tam, takrat in nikoli več. Vzdušje je bilo nabito z mladostniško predrznostjo, avanturizmom in potepuštvom. Polni prigod, ki smo si jih podajali, kakor otroci žogo na robu trga nedaleč od javnega kopališča, kjer smo si včeraj nakopali jezo Taufika. Prihod na javno kopališče ob nepravem času nas je sprejel in hkrati pospremil s psovkami. Taufiku se kasneje, ob prihodu v hotel, nikakor ni dalo dopovedati, da smo šli le pogledat dekleta. Bili smo sramota za njegov hotel, ulico in celo mesto. Bil je besen kot lev. Ob spominu začutim mravljince po hrbtu in hkrati nasmešek na obrazu. Naivno me zanima, ali je še jezen na nas. V trenutku pademo v smeh. Polni smo mladostniške razigranosti in svobode. Občutek svobode imam v prav vsakem atomu samega sebe, vendar ga kmalu prekine policijska racija. Avtomat pod nosom je v teh krajih nekaj normalnega. Stisne mi želodec. Mravljinci po hrbtu, ki jih tokrat ne spremlja nasmešek. Na teraso se ponovno vrne mir. Z vejico mete odganjam čebele, ki jih je privabil sladkobni vonj metinega čaja. Na trgu se zgrabita dva osla. Simon je ujet v svoje misli. Na trgu odzvanja plinska jeklenka, ki jo je zgubil osel. Karim se užaljeno igra z listkom papirja po tem, ko sem mu povedal, da beseda položnica ni njegov izum. Karim rad izumlja nove besede. Kričanje na trgu narašča. Pomislim, da se tepeta lastnika oslov. Berna muči neko vprašanje, kar mu zlahka berem na obrazu. Lastnikov sin v polomljeni slovenščini, z otroško sramežljivostjo vpraša, če bom nov čaj. Sploh ne opazim, da imam prazen kozarec. Naročim pomarančni sok. Bernovo vprašanje nas razbije, sesuje.. Simon jezno odide. Na njegovem obrazu v delcu sekunde razberem nedefinirano čustvo. Karim mi poskuša razložiti njegov odhod in hkrati odgovoriti na Bernovo vprašanje. Delci zgodbe, ki je nikakor ne morem povezati v celoto. Obupa. Izgovori se, da mu nekje štrikajo novo kapo, ki je popolnoma njegov izum. Bern potegne zadnje dime jointa, ga preprosto ugasne ter brez besed izgine, nemeneč se za moj vprašujoči pogled. Na trgu se objemata lastnika oslov. Nenadna samota mi prija. Pomislim, kako smo se sploh spoznali. Bral sem knjigo na strehi najbolj potepuškega hotela, ko je prišel Karim. Imel je nov izum, ki ga je moral z nekom deliti. Ostala dva sta se priklatila uro, dve kasneje z veličastnega nakupovalnega pohoda, eden z lončeno posodo, drugi z zavitki hrane pod ramo in že sem moral sprejeti povabilo na kosilo. Postanem lačen. Plačam nekaj metinih čajev in pomarančni sok. Na trgu se ujamem v ritem življenja. Pomežiknem oslu, ki me začudeno gleda. Noge se mu šibijo pod težo plinskih jeklenk. Samotna in zakotna ulica me sprosti. Obstanem pred trgovino, kjer prodajajo velikanske, mezinec debele palačinke. Kupim pol. S čokolado. Plačam. Velike sijoče otroške oči spremljajo vsak moj gib. Malico enostavno delim z otroci ulice. Črnolasa deklica mi pokaže sliko mesta, iztrgano iz kdo ve katerega časopisa. Odkimam z glavo. Ne, nisem od tukaj. Kažejo na sliko. Hočejo mi nekaj dopovedati. Razumem jih, vendar oni ne razumejo mene. Pred hotelom me pričaka Jasin. Taufik ne govori z vami, počutite se kot doma. Hvala Jasin, mogoče je pa res tako kot doma. Umaknem se v svoj kotiček, na steho, kamor ne seže vrvež mesta. Nekaj odstavkov knjige. Premagajo me misli. Ponovno nekaj odstavkov knjige. Simon. Hočeš vedeti kaj vse je lahko ljubezen? Nič mi ni jasno. Zaljubil se je. Nekoč in nekje. Pa ona? Pogled mi pove, da naj v prihodnje ne postavljam neumnih vprašanj. Bila je ljubezen, tam nekje na robu puščave. Oba sta vedela, da nimata skupne prihodnosti, a so čustva premagala razum. Ujeli so ga. Sodba na vaškem trgu. Komaj si je rešil življenje. Govori trdo, odsekano. Nikoli več je ne bo videl. Pravi, da jo ljubi. Hoče prikriti solze, ki mu pritečejo na lice. Ne uspe mu. Na obrazu mu berem, kako sovraži in ljubi to deželo hkrati. Prvič v življenju začutim, kaj je življenje. Pretrese me ta kontrast ter hkratnost vsega skupaj. Misel na mojo temnooko temnolasko. Prekinejo jo prizori, ki so nastali v moji domišljiji ob njegovem pripovedovanju. Pogled mi bega po okoliških stavbah, zazrem se v vrh gore, v osamljeno drevo tam na robu mesta ter ga končno ustavim na sončnem zahodu. Sonce se je dotaknilo zenita. Naravni mir. Z vrha minareta vpijoč glas vabi k večerni molitvi. V glavi pa mi odzvanja kdovekaj.