Italija je v severnih deželah vzbujala radovednost že pred prebiranjem Goethejevega Italijanskega potovanja in Sprehoda v Sirakuze Johanna Gottfrieda Seumeja iz 1803. Pesniki in filozofi, likovniki in plemiči pa so začeli nepotešljivo hrepeneti po izobraževalnem potovanju v »deželo, kjer cvetijo citronovci,« predvsem na začetku 19. stoletja. Sprva je bilo medičejsko mesto le postaja na poti v Rim, po odkritju renesanse pa je postalo sanjski cilj. »Firenški trg je najčudovitejša in najzanimivejša podoba, kar jih lahko najdeš,« je užival pesnik Heinrich Heine 1828 na Trgu gosposke (Piazza della Signoria) ((7)) in priznal: »(...) duša mi je tako polna, tako prepolna, da si ne znam drugače pomagati, kot da pišem nekaj navdušenih knjig«. Slikarja Anselma Feuerbacha so 1856 v Uradih (Uffizi) ((10)) »sanjava lepota, mehka otožnost in ta neizrekljiva popolnost« tako prevzele, da je moral »takoj oditi iz galerije, ker so neustavljivo lile solze«. Ni bil niti prvi niti edini, ki so ga čustva premagala. Še v romanu Mladenič, objavljenem 1984, opisuje Botho Strauß, kako junakinja nezavestna zdrsne na tla pred Oznanjenjem Simoneja Martinija.