romanika, slog v arhitekturi in umetnosti, ki je v 11. in 12._stoletju prevladoval v večini evropskih dežel. Izraz se je sprva uporabljal v zvezi z arhitekturo, pozneje pa je obsegal tudi slikarstvo, kiparstvo in druge umetnosti tistega časa. Včasih z njim označujejo vse slogovne smeri, ki so se razvile iz rimske arhitekture v obdobju od zloma rimskega imperija do razcveta gotike, kar v grobem ustreza obdobju 500--1200 n._š., vendar pa je veliko bolj ustrezno, če z njim poimenujemo samosvoj slog, ki se je v 11._stoletju malone sočasno pojavil v Franciji, Nemčiji, Italiji, Španiji in Britaniji. Kljub občutnim razlikam med posameznimi območji je bila romanika prvi enotni evropski slog, po čemer se razlikuje od *karolinškega in *otonskega sloga iz obdobja neposredno po propadu rimskega cesarstva. Najočitnejša značilnost romanskega sloga v arhitekturi je bila njegova masivnost. Izboljšane gradbene tehnike, cerkev, ki si je opomogla po obdobju slabljenja in notranjih trenj, razvoj kompleksnejših liturgičnih obredov (ki so zahtevali večje število kapel in večje kore) ter ustanavljanje samostanskih redov so bili dejavniki, ki so se odrazili v bolj kompleksni in ambiciozni cerkveni arhitekturi, kot so jo poznali v prejšnjih stoletjih. Pri reševanju vprašanja, kako velike razdalje premoščati z grajenimi kamnitimi stropi ali *oboki, so se arhitekti opirali na rimske zgradbe. Sprva so uporabljali banjasti obok (grajen podobno kot rov), ki so ga pozneje nadomestili z rebrastim obokom. Namesto trdnega, težkega zidovja so rebraste oboke sestavljali skeletni okviri med seboj sekajočih se lokov (reber) z relativno tenkim in lahkim vmesnim kamnitim polnilom. Ta novost, ki so jo v večjem merilu prvikrat uporabili pri katedrali v Durhamu okoli leta 1100, je povzročila pravo revolucijo v srednjeveškem stavbarstvu, saj je bilo na ta način z obokanjem mogoče premoščati večje razpone. Stabilno podporo obokom je dajala masivna in močna konstrukcija ter čvrste stene, ki so še posebej značilne za romansko arhitekturo. Najlepše romanske cerkve, ki namesto občutka okorne teže dajejo opazovalcu občutek pretanjene energije, pogosto poživljajo smeli dekorativni motivi, kakršni so cik-cak vzorci, vklesani v kamen. V Italiji so cerkve včasih gradili ali krasili z raznobarvnim marmorjem (kot primer omenimo stolnico v Pisi s poševnim stolpom), drugod pa so bile romanske zgradbe strožje, kar še zlasti velja za nemške katedrale, denimo cerkvi v Trierju in Limburgu z njunimi imenitnimi stolpi in stolpiči. Skupna romanski arhitekturi vsepovsod je bila raba polkrožnega *loka (podobno kot v rimskih zgradbah), ki se je pozneje z razvojem *gotskega sloga umaknil šilastemu loku. Središča romanike so bila v Franciji, Italiji in Nemčiji. V obdobju romanike se je pojavil tudi kamniti grad, ki so ga sestavljali trdnjava oziroma veliki osrednji grajski stolp, ki je bil glavni bivalni prostor, ter obrambna linija. Ohranjenih je razmeroma malo monumentalnih slikarskih stvaritev, med njimi zlasti cerkvene stenske poslikave (cerkve iz tistega časa so bile polne barv). Kljub temu so se nam ohranili številni iluminirani rokopisi, prav tako pa se je v romaniki do zavidljive ravni razvila umetnost slikanih oken. Zlasti v Italiji obstaja tudi nekaj čudovitih mozaikov. Izjemen dosežek na področju likovnih umetnosti tedanjega časa je stenska preproga, izvezena na platnu, to je znamenita *preproga iz Bayeuxa. Najlepši primerki romanske plastike so nastali konec 11. in začetek 12._stoletja, Francija pa je na tem področju ustvarila najbogatejšo tradicijo. *Gislebertus, kiparski umetnik katedrale v Autunu v Franciji, je eden od maloštevilnih umetnikov, ki jih poznamo po imenu. Tako za romansko kiparstvo kot slikarstvo je značilno, da ustvarjalci naravne oblike večkrat svobodno pretvarjajo v linearne vzorce, ki so včasih veličastno hladni in strogi, drugič spet pa jih navdihuje tolikšna vizionarska zanesenost, ki meji malone na blaznost. Okrasni umetniški predmeti iz zlata, srebra, slonovine, brona in dragih kamnov so bili pogosto v rabi pri cerkvenih ritualnih obredih ali pa so v njih hranili svete relikvije. Čeprav so bili takšni predmeti zaradi vrednosti materiala pogosto žrtev roparskih plenitev, se nam jih je ohranilo dovolj, da lahko še danes pričajo o izjemni ravni mojstrstva romanskih umetnikov.