pa je delo prav dobro steklo”, je povedala Sitarjeva, ki je sicer pristavila, da je skupina imela nekaj težav pri šivanju lutk, saj so mlajši z ročnega vidika manj spretni. Zaključna predstava, ki je v dveh ponovitvah potekala v petek, 22. junija, ni slonela zgolj na lutkovnih kretnjah, temveč tudi na glasbi in petju, saj devinski umetniki iz leta v leto snujejo tudi svoje pesmi, z besedilom in melodijo vred. “Besedilo igre pa prirejamo našim potrebam”, nam je še povedala Sitarjeva. “Tekst razčlenimo na posamezne prizore in vsakega nato posamezno predstavimo”. Zakaj pa je mentorica letos izbrala ravno igro Muco copatarico? “Zato, ker ima ta zgodba letos svojo petdesetletnico. Muco copatarico smo izbrali tudi zato, ker dopušča prijetno in tvorno sodelovanje med mlajšimi in večjimi in zato ker ne predpisuje točno določenega števila nastopajočih. Hkrati je to zgodba, pri kateri lahko kar dobro sodelujejo tako mlajši kot starejši otroci: pri taki generacijski kombinaciji lahko otroci, ki že vrsto let obiskujejo našo delavnico, vodijo mlajše kolege. Obenem menim, da je Muca copatarica ena najlepših slovenskih otroških leposlovnih besedil in če že ima rojstni dan, dajmo ga še mi praznovati.” Igor Gregori vodstvom so se prizori postopoma izpopolnjevali, tako da je bil končni produkt zelo razveseljiv. Ob strani Alide Bevk in Lučke Susič so stale še članici Radijskega odra Matejka Maver in Alenka Hrovatin, ki sta skrbeli za govor, Martina Feri, ki je malčke naučila pevske točke in jih tudi spremljala na klavirju, in Jelka Bogatec, ki je vodila plesne. Iztoku Cergolu je bila poverjena priredba glasbene kulise, nekatere rekvizite je izdelala Magda Samec, za tehnično plat odrske postavitve pa je skrbel mladi Samuel Kralj. V vsestransko in nenadomestljivo pomoč so bili tudi dijaki in dijakinje, ki se srečujejo in sami nastopajo v vrstah Slovenskega kulturnega kluba. Kar gre posebej izpostaviti, pa je predvsem motivacija malih udeležencev Gledališke šole, ki je bila karseda visoka in je bila nepogrešljiva sestavina enotedenske gledališke delavnice ter njenega srečnega poteka. Obe zasedbi bosta nastopili še na odru Marijinega doma pri Sv. Ivanu oz. na prvem srečanju družinskega abonmaja Gledališki vrtiljak 2007/08, ki bo v prihodnji sezoni praznoval svojo deseto obletnico. AL smo bili že na avtobusu na poti v Fažano. V Poreču smo se ustavili le kratek čas. Ogledali smo si baziliko in se še malo razgledali po bližnji okolici. Bazilika je res vredna obiska. Leta 1997 je bila vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine v organizaciji UNESCO: Ime nosi po škofu Evfraziju. Zgrajena je bila v šestem stoletju v bizantinskem slogu. Krasijo jo čudoviti mozaiki; so med najlepšimi na svetu iz tiste dobe. Poleg teh so pod sedanjim tlakom odkrili izvirne mozaike iz rimkega obdobja. Stopili smo tudi v baptisterij-krstilnico- iz starih časov. Danes v njej prodajajo spominke. Vendar se še dobro vidi okrogel bazenček, v katerem so krščevali nove vernike. / dalje Nada Martelanc