Disneyjevi »otroški« filmi temeljijo na predelavi znanih pravljic, za katere korporacija ni potrebovala plačevati avtorskih pravic. Gre za proces diznifikacije, kot tej predelavi pravi Richard Schickel v svoji knjigi The Disney Version , v katerem se magičnost, domišljijskost, enkratnost konstantno uničuje vsakič, ko gre originalno literarno delo skozi mašinerijo Disneyjevega studia. Spomnimo se Ostržka in kazni, ki ga je doletela zaradi nebrzdanega uživanja v zabavi, morske deklice Ariel, ki je zaradi ljubezni do moškega prodala svoj čudoviti glas za človeške noge (čarovnica Uršula, ki ji je glas vzela, jo je potolažila: »Moški imajo tako ali tako rajši ženske, ki ne govorijo!«), lepotice, ki je morala »civilizirati« zver (ali pa nasprotno, Richarda Gera/zveri, ki je kultivirala lepotico/Julio Roberts v Čednem dekletu ), ali pa lika ameriške staroselke Pocahontas, sicer predstavljene kot fatalne ženske v popolnem nasprotju s stereotipi, ki veljajo v filmski produkciji o »Indijankah«. Pocahontas , edini Disneyjev animirani film brez srečnega konca, je tipičen primer »zgodovine Mikija Miške«. V ljubezenski zgodbi med Pocahontas in Johnom Smithom je pozabljeno vse tisto, kar je beli kolonizator (John Smith) dejansko naredil: ukradel zemljo, prinesel bolezni, smrt, posilstva, uničenje starodavnih kultur in verovanj ter na koncu skorajda fizično iztrebljenje staroselcev. V Disneyjevem svetu, v katerem »je pomembna samo ljubezen«, ni omenjeno nič od tega. Kot pravi Henry Giroux v knjigi The Mouse that Roared: »Predstavljajte si, kako bi reagirala publika na film, ki se dogaja v Nemčiji leta 1936, v katerem se lepa Judinja zaljubi v plavolasega arijskega nacista, ne da bi v njuni ljubezenski zgodbi kdorkoli omenil koncentracijska taborišča in holokavst.«