Ko so moški narahlo položili drevo na dno kanjona, se je zopet začela zvočna posvetitev; ozaljšali so ga z rdečimi trakovi, ga spoštljivo naložili na tovornjak in kot v nam znanem poročnem sprevodu so vsi navzoči spremili posvečeno drevo na sveti obredni kraj. Tam se je posvetitveni obred nadaljeval. Že dan prej so v središču svetega kraja oziroma plesišča izkopali globoko luknjo (in tudi takrat seveda opravljali posvetitveno obredje); vanjo so posadili posekano drevo, ga enako rahločutno vzravnali in ob tem prepevali čudovite pesmi. Iz tabora so pripeljali dvanajstletno deklico, oblečeno v prelepa obredna oblačila. Dvanajstletnica je v različnih tradicijah sveta nekaj posebnega. V njej prebivata čistost in moč, prebuja se kozmično žensko načelo. O tem so mi pripovedovali tudi v Indoneziji. Gledala sem to čudovito bitje, hčer poglavarja Indijancev Lakota, ki je pravkar dopolnila dvanajst let. Stala je nad izkopano jamo, govorila meni nerazumljive besede, njena mati pa je s čudovitim glasom pela obredne pesmi. Vendar sem takrat prvič začutila, kako pomembna je starost dvanajstih let. Spomnila sem se svojega obdobja te starosti, ne vedoč zakaj sem še čez desetletja pogosto govorila o tem, da je bilo zame najpomembnejše in najmočneje občuteno prav dvanajsto leto. Občutila sem ga izredno močno in izpolnjujoče in v sebi prebujajočo se neznano silo. Ta sila mi je hotela celo za trenutek zviti roke in noge v mišičnih krčih. Starši so se prestrašili in me peljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da je z mano vse prav in da se ta silnost pojavlja s prebujajočo se ženskostjo in pojavljajočo se menstruacijo. Indonezijci in Indijanci so mi razložili, da prihodnji zdravilec ali šaman, ko je star dvanajst let prejme spontano in tudi nezavedajoč se svojo prvo kozmično iniciacijo in milost; ta ga leta zatem vodi in prebuja ter ozavešča v duhovnem iskanju dogovorjene poti. Milost prve svete kozmične iniciacije pa lahko v obdobju prejetja prvič preda čistost in moč univerzalne življenjske sile tudi v svoje okolje.