Imate občutek, da ste nekaj posebnega in da ljudje strmijo v vas? »Nimam občutka, da sem nekaj posebnega, in mi tudi ni všeč izraz ljudje s posebnimi potrebami. Jaz nimam posebnih potreb, ampak drugačne, individualne potrebe. Nekdo, ki je bolan, ima posebne potrebe. Dajo mu zdravilo in potem jih nima več. Jaz pa nisem bolna. Imam samo potrebe, ki se večini zdijo čudaške, skakanje na trampolinu, na primer. Ampak se znam danes obvladati do te mere, da lahko kakšen dan preživim tudi brez trampolina. Vem namreč, da bom, če bom vztrajala pri tem, da ne morem brez njega, zamudila veliko priložnosti. Da v tem primeru, na primer, ne bi prišla v Slovenijo in ne bi spoznala teh krajev. In ja, ljudje pogosto strmijo vame, še posebej takrat, ko se razburim. Grem na primer v živalski vrt gledat opice in me to tako razburi, da začnem spuščati čudne glasove in se zelo čudno obnašati. Zato potem ljudje gledajo mene in ne opice. A me to ne gane, ker pač nisem povezana z drugimi ljudmi in me ne zanima, kaj si mislijo. Tukaj sem v rahli prednosti pred vami, ker mi je res vseeno za mnenje drugih. Ne potrebujem teh socialnih stikov, s katerimi se vi obremenjujete, to ni bistvo mojega življenja. Poleg tega pa vem, da je moje obnašanje včasih res čudno.«