Skoraj ni glasbenega izbora ali turističnega vodnika po godbah, ki ne bi ob Portugalski navajal pesmi Amlie Rodrigues. Na ljubimčevo vprašanje, kaj je fado, pevka odgovarja, da so to "zgubljene duše v nočeh, čudne sence v mavrski četrti, pojoča prostitutka, žalobna kitara, pepel in ogenj, bolečina in greh, vse, kar rečem in česar ni moč izreči". Vse to naj bi bil fado. Z Amlio je prek radia in gramofonskih plošč v štiridesetih in petdesetih letih postal portugalska popularna pesem par excellence. Tako so v šestdesetih letih levičarski nasprotniki dolgoletne mračnjaške Salazarjeve fašistične diktature njena glavna ideološka orodja strnili v tri izraze z začetnico na F - fado, Ftima in fuzbal. Glasbena oblika, ki je fatalistična, vas, prizorišče množičnih romanj, kjer se je leta 1917 trem pastirskim otrokom prikazala Marija in le bodoči karmeličanki zaupala tri skrivnosti iz Ftime, in kolektivni šport, ki je z Eusbiom, črnopoltim žogobrcem lizbonske Benfice in junakom svetovnega nogometnega prvenstva leta 1966, postajal izraz portugalskega genija. Kako se je v triu znašla nekdaj urbana pesem revnih četrti Lizbone in Porta ter univerzitetne Coimbre?