Zakaj je na Luni plapolala zastava, če tam ni atmosfere in tako niti vetra ne? Kako pojasniti navzkrižne sence na posnetkih z Lune? In kako je mogoče, da je Nasa izgubila trakove z zgodovinskimi posnetki prvega pristanka? Iz teh in drugih vprašanj črpajo svoje dvome zagovorniki teorije, da se »pristanek« na Luni ni zgodil 384.000 kilometrov od Zemlje, ampak v nekem skrivnostnem studiu na njej. Število zagovornikov te teorije narašča, danes jim verjame več kot deset odstotkov vprašanih, dvakrat več kot pred 40 leti. Todi sateliti, ki krožijo okoli Lune in snemajo njeno površje, so že zaznali ostanke človekove dejavnosti na Lunini površini. Avtorja priljubljene oddaje Mythbusters, ki v praksi preizkušata resničnost mitov, sta eksperimentalno dokazala, da za vihranje zastave, za čudne sence in druge sumljivosti obstajajo logične razlage. Še en dokaz pa bi lahko prišel iz zasebne pobude. Američan Peter Diamandis financira zasebno tekmovanje, v katerem bo 20 milijonov dolarjev pripadlo prvemu, ki uspe na Luno poslati vozilo, ki bi prevozilo najmanj 500 metrov in na Zemljo poslalo kakovostne fotografije. Dodatnih pet milijonov bo v tekmovanju pod imenom Google Lunar X Prize dobil tisti, ki bi posnel predmete, ki so jih na Luni pustile posadke misij Apollo. Skrajni rok za pristanek je 31. december 2014. baVojni dražji od Apolla