plačana dela izmenjujejo z brezposelnostjo, kratkotrajnimi delovnimi razmerji in podzaposlenostjo. Zaenkrat večina mladostnikov presenetljivo mirno sprejema to globalno in deloma dramatično »labilizacijo« prehoda v sistem zaposlovanja. Z mešanico razočaranja in upanja večina prenaša, da njihova pridobljena izobrazba pavšalno izgublja vrednost, da se njihova prizadevanja za izobrazbo poklicno ne izplačajo. Istočasno še vedno črpajo pogum iz upanja, da bodo »nekoč« »pobrali« plačilo za svoja prizadevanja. Tako je večina mladostnikov, ki jih ogroža brezposelnost, po zaključku izobraževanja konec koncev pripravljena »začasno« (kakor upajo) sprejeti vsako delo, da bi se najprej sploh integrirali v sistem zaposlovanja. Vendar pa vidijo tudi nevarnost, da bodo s sprejetjem nenaučenih ali priučenih dejavnosti dokončno pregnani na podkvalificirane dejavnosti. Kako močno že danes učinkuje ta pritisk, da bi sprejeli zaposlitvena razmerja pod normalno vrednostjo, je pri tem bistveno odvisno tudi od družbenega okolja in zasebnih življenjskih okoliščin mladostnikov. To nihanje sem in tja med razočaranjem in upanjem se medtem razširi tudi na možnosti, da bi s prešolanjem ali nadaljnjim izobraževanjem izboljšali poklicne perspektive.