Prišel je z okrvavljenimi rokami: tako jo je natolkel, celo po obrazu. Kar gnusil se mi je. Tako mi je pripovedovala moja soseda, kmalu pa je prišla sama k meni: modri, rdeči, rumeni in zeleni madež okrog njenih oči in po licu. "Tako je napravil iz mene. Šla bi rada od njega, pa kam s petimi otroci". Ihtenje ji je udušilo besedo. V dvajsetem stoletju in v imenu svetega zakona! Nasvet iz avstrijskega glasila Die Unzufriedene pravi, da bi taka žena morala pomisliti, da ima otroke, katerim nima sama skrbeti za hrano, katerim se mora ohraniti zdrava in čista, katerim mora biti vzvišen zgled in cilj, da jim bo v kasnejših letih opora za njih duše in bodo iz nje črpali pogum za življenje. Ona naj bi rajši žrtvovala denar in moža in rajši beračila s svojimi otroki, kot pa sebe in otroke tako zavreči. Kakšne sužnje smo, podjarmljene od lastne mesenosti. Svobodne bi morale biti. Od moških bi se morale pustiti iskati, ne pa laziti za njimi in nastavljati se jim.