Sčasoma mi je palec postal zvest in zanesljiv sopotnik. Vedno je bil tih, voljan in pri roki. Na dvorišču in igrišču sem spremljal igre otrok ter se jim včasih tudi sam pridružil – če sem seveda povlekel palček iz ust. Doma sem bil miren otrok, staršem nisem delal preglavic: sedel sem na pručki ali iz kakšnega kota spremljal dogajanje okrog sebe. Brž ko sem začel sesati palček, se je med nama spletel zaupen odnos in prevzel me je občutek miru, varnosti ter samozadostnosti. Kadar me je pot zanesla k zobozdravniku ali če sem se znašel v kakšni drugi zadregi, mi je bil palček v veliko oporo: iz njega sem črpal pogum, da sem se lahko spoprijel s trenutno nevšečnostjo. Staršem moje nenavadno, čezmerno prijateljstvo s palčkom ni ostalo skrito in so me zaradi tega večkrat pokarali. Nekako slutili so, da se bom težko odvadil cucljanja.