potemtakem ne izmišljajo in ne pripovedujejo pravljic. Pesnik posreduje »osnovno gradivo, ki ga z navidez izbrušeno natančnostjo črpa iz tradicije«.18 To je očitna korist za zgodovinarja, ki ga po strokovni plati skrbi,19 ali moramo trojansko vojno pri pouku izločiti kot del dejanske zgodovine bronaste dobe20 ali, obratno, sprejeti način družbenih odnosov med Menelajem in Telemahom v svojo zgodovinsko vednost o dobi, imenovani »doba mračnjaštva«. Že ime pove, da ta doba nadvse potrebuje »dokumente«. Finleyjev odgovor je povsem nedvoumen: Odiseja nudi »neprečiščene dokumente za proučevanje resničnega sveta, ki ga sestavljajo resnični ljudje«.21 Preostalo je stvar kronologije; o njej je treba razpravljati z imetniki mikenske resnice in z nepotrpežljivimi Modernimi, ki bi iz epske pripovedi radi čimprej razbrali znamenja sveta, v katerem je pesnik živel.22 Zdi se, da zgodovinarjevega zaupanja ne motijo nasprotja in razlike v tolmačenju, zaradi katerih posamezniki v »katalogu ladij« odkrivajo podroben opis mikenske Grčije, medtem ko drugi, nič manj zgodovinarji, v istem naštevanju ladij in kontingentov vidijo zelo točen posnetek krajev, koder so v 7. stoletju z enega konca grškega sveta na drugega potovali sveti delfski sli in naznanjali slovesnosti v Apolonovo čast.23 V tem primeru je najvažneje, da ne pride