Ženske z rutami kot pri nas in dekleta rdečih lic in veselih oči s kitami in kodri prek čela so me ustavljale, me nagovarjale, mi ponujale jabolka, slive, sveže in tudi posušene, pa čebulo in redkev, tudi solato vseh mogočih oblik in celo žganico s hruško v steklenici so molile predme, da bi se ustavil, karkoli vprašal in morda kupil. Da me bodo še bolj vesele moje ženske doma, ko se vrnem, so predle, se nasmihale in vabile, ne da bi vedele, kako prav mi je prišla že samo njihova družba in vse te melodije teh njihovih stavkov brez velikih in učenih misli, a takih, ki širijo duše in poganjajo življenje prek največjih klancev. Najraje bi kar ostal med njimi, se izgubljal v tistih pojočih glasovih ljubljanskega podeželskega zavetrja s kamnitimi planinami in vršaci na severu in z dolinami in hribčki, polnimi črnega grozdja tja dol proti Dolenjski in v smereh proti razpihanemu zraku in morju. Kar vleklo me je k tem rokam, ki so nenehno brkljale, tehtale, premetavale, praznile in polnile majhne in večje vrečke iz časopisnega papirja različnih oblik in velikosti, skrbno pripravljene v poznih urah kdo ve kje, potegnilo me je k tem ženičkam in culam in jerbasom, polnih kmečkih dobrot.