Zato najbrž ni naključje, da je tudi drugo letošnjo predstavo na Slavnostnih igrah zrežiral Anglež David Pountney. To je Gounodov Faust, ki smo ga v svetu videli že v številnih izzivalnih režiserskih različicah (Pariz, Berlin, Hamburg, Zürich itd.), tokrat pa so šli v smeri sodobne režije nemara najdlje, predvsem pa mnogo dlje kot Jonathan Miller v Puritancih. Iz Fausta je Pountney napravil muzikalu podobno bleščečo in svetlečo predstavo, ki so jo poživljale lutke, kar tudi v operi dandanes ni več novost. Zaporedje nekaterih prizorov je režiser zamenjal, predvsem pa je glasbo prekinjal z govorjenimi dialogi, ki jih izvajajo lutke. Da je vse skupaj bolj razumljivo, pevci sicer pojejo v francoščini (z nemškimi nadnapisi na zgornjem odrskem robu), dialoge pa govorijo igralci v nemščini. Domiselni scenograf Stefanos Lazaridis in učinkovita kostumografinja Jeanne Lecca sta dobro sodelovala s Pountneyjem in pripravila vizualno bogato, barvito in slikovito predstavo. Vse skupaj je postavljeno v bližino kakšne železniške postaje, saj so na odru tiri, vagoni, sprva tudi postajni načelnik in kontrolorji, ostareli in razočarani Faust pa pride počasi po enem tiru, kot bi čakal, da ga povozi vlak. To se seveda ne zgodi, saj prikliče Mefista; le-ta mu najprej kot markantni uživač vrne mladost, v teku predstave pa vse bolj stari in končno pridobi malone božjo podobo ter se z Margareto v naročju povzpne v nebo. Faust ima kot mladenič zunanjost športnega mača v svetli obleki, s pisano majico in črnimi očali. Margareta, ki je preprosto delavsko dekle, otroka usmrti tako, da ga zapre v hladilnik; v njem se potem v cerkvenem prizoru tudi sama pokori. Seveda balet v Valpurgini noči odpade, Mefistovo kraljestvo pa je malo boljša umobolnica, v kateri se med poskočnimi damami zdravi tudi Margareta.