Nad mešalno mizo v enem najbolj znanih praških jazz in rock klubov Roxy na Douhovi ulici visijo zastave: indijska, portugalska, ukrajinska, madžarska, francoska, češka – in seveda slovenska. Na sredini zastava z romskim znakom kolesa – simbolom nomadstva, nenehnega popotovanja. Vsak večer se predstavljajo tri skupine z različnih koncev sveta. G. Silajdžić tako kot vsako popoldne nepremično sedi na stolu pod odrom, s strumno ravno hrbtenico, sivo grivo las, črnimi očali, in pozorno spremlja tonske vaje vsake skupine posebej. Dvigne prst, ko je treba dvigniti tamburo, morda pevčev glas, spustiti tolkala. Med vajami ne bo odgovarjal na vprašanja, mi šepne asistentka, ki okrog njega hodi skoraj po prstih. Njegova ušesa so posvečena zvoku. Ko ga ob šestih zvečer končno ustavim, je prvo vprašanje seveda – zakaj. Zakaj se nekdo, ki niti nima romskih korenin, odloči za donkihotsko početje – ustanoviti festival glasbe, ki jo sicer svet čedalje raje posluša, a paradoksno noče nič slišati o njenih izvajalcih. »Od nekdaj sem ljubil to vrsto glasbe,« pravi Silajdžić in si popravi temna očala. Sploh ko sva z ženo sodelovala pri Kusturičevih filmih [Jelena Silajdžić je bila producentka filmov Se spominjaš Dolly Bell? , Dom za obešanje ].« Sicer priznani klarinetist in saksofonist je med drugim delal kot glasbeni pedagog, glasbeni montažer; v filmu lani preminulega Benjamina Filipovića Praznik v Sarajevu je nastopil v vlogi uličnega glasbenika. Za dokončno odločitev, da bo naredil ta festival, je bil kriv incident na neki češki prireditvi pred desetimi leti, kjer so nastopali najbolj popularni češki glasbeniki. Ko je na koncu nastopila tudi romska skupina, so tonski mojstri izključili elektriko. »Ko sem videl ta izpad ksenofobije, se je v meni nekaj prelomilo. Že naslednje leto smo s takratnim predsednikom Vaclavom Havlom in z mestnimi oblastmi organizirali prvi romski festival.« Večkrat poudari, da česa takega, kot je Khamoro, ni nikjer na svetu. »Bil sem na mnogih romskih festivalih, recimo v Moskvi, kjer je sicer nastopilo trideset skupin, a so igrali samo na playback, ni bilo dnevnic, vladal je kaos. Tukaj imamo več kot sto petdeset udeležencev festivala, vsaka skupina ima svojega asistenta, svojo garderobo, honorarji, dnevnice, prevoz, vse deluje. Prek tega festivala se borimo za Rome, pa tudi za vse obarvane, ki so ponekod še žrtev predsodkov, tudi v naši ekipi imamo mlade z vsega sveta iz Angole, Mongolije, Maroka, Brazilije, tudi veliko Romov ...«