Kim Il Sung mi je dal roko, Tito pa mu je govoril, kdo sem. Bilo je nekaj čez polnoč, avgusta 1977, v enem od številnih kristalnih salonov v Pjongjangu. Tam je bila zasebna poslovilna večerja na Titovo čast. Naslednjega dne je odšel na večdnevni obisk v Ljudsko republiko Kitajsko. Srečanje se je zavleklo daleč prek vseh po protokolu predvidenih ur. Tudi to je bilo dokazilo, da so odnosi med korejskim voditeljem in jugoslovanskim predsednikom nekaj posebnega. Pred menoj je stal rahlo nasmejan človek s poudarjenimi črnimi očali, ki so mu mnogi opazovalci pripisovali nizko rast. Morda tudi pod vtisom njegovih preštevilnih »nadnaravnih« spomenikov, razsejanih po vsej Severni Koreji. Meni se je zdel srednje višine, višji od Tita, močne postave, rahlo priprtih oči in izrazito zaobljenega trebuha. Na vratu je imel zaznavno bulo, nekakšen tumor v velikosti jajca, ki se mu je stalno večala, nihče pa mu je ni upal odstraniti. Vsekakor pa v takšnem Kimu Il Sungu nisem videl ničesar božanskega. Pravzaprav so vsi tisti, ki so se kdaj srečali z njim, malodane enotno opozarjali, da je prijeten sogovornik, ki ne vsiljuje svojih stališč, ki je pripravljen poslušati. Sicer pa Kimu Il Sungu ni nikoli nihče odrekal karizme. Tik pred njegovo smrtjo leta 1993 je nekdo zapisal, da so bili tisti, ki so se z njim osebno srečali zadnja leta, »presenečeni nad modrostjo in toplino moža, ki je svoje sovražnike hladnokrvno pošiljal na morišča ali v taborišča«. Eni so Kima Il Sunga opisovali kot nasmejanega in sproščenega, ki tudi v zadnjih letih svojega vladanja še zdaleč ni bil senilni starec, drugi so ga videli kot »pošast, ki je pripravljena na vojno z vsem svetom« in kot »voditelja najskrivnostnejše države na svetu«. Kim Il Sung je med drugim že dolgo veljal tudi za nepredvidljivo »atomsko nevarnost« – in želje, da bi Severna Koreja postala jedrska vojaška sila, tudi sam ni nikoli skrival.