Sussane obstane in se za spoznanje preveč dramatično zazre vame. Prikimam. Če se spustim v intimno razmerje s Susanne, bom takšne scene najbrž pogosteje doživljal. Že premišljujem, da še vedno ne čutim posebnega poželenja po ženski. Se pravi, tako preprosto ne morem opisati svojega položaja. Samo po sebi razumljivo je, da hočem imeti žensko, ampak z zdaj šestinštiridesetimi leti se počutim prestarega ali, pravilneje, nedostopnega za vlogo moškega, ki bi spet hotel biti ljubimec. Ne znam več govoriti kakor tak moški, ne znam več ravnati kakor tak moški. S Susanne sem se ponovno zbližal le po naključju. Vendar mi tudi moja naključna bližina z njo daje čutiti, na koga pravzaprav čaka Susanne: na sposobnega, uspešnega, zanimivega moškega. Le po naključju pričujoč moški (jaz) preživlja čas z njo in pri tem opaža, da moški, ki si ga Susanne želi/po njem hrepeni/o njem sanja, ne stopi v njeno življenje. Samo zato se preostala Susanne potem vendarle poveže z le po naključju pričujočim moškim, torej z mano. Povrhu je oteževalno, da je Susanne pravzaprav prelepa zame. Zares lepe ženske me vselej spravijo samo na eno misel: Ti nisi zadosti dober zanje. Le pri manj čednih in manj inteligentnih ženskah pomislim, te so kakor ti, te se ne bodo čudile, če skrbim zanje. Kljub temu hodim zdajle kakor moški, ki pazi na to, da se Susanne ni treba ravno prepogosto izogniti nasproti prihajajočim pešcem. Susanne pripoveduje, da mora popoldne sestaviti akte za proces njenega združenja, ki se začne jutri zjutraj na deželnem sodišču. Govori z nekakšno zaničljivostjo v glasu. Zdaj greva proti soncu. Susanne izvleče iz torbice črna očala in si jih nadene. S svojim zagretim govorjenjem si me močno pridobi. Zdajle je zares videti kakor igralka, ki noče nikoli več reagirati na svoje prejšnje uspehe. Ne smem misliti na to, da je imela Susanne v resnici samo en edini angažma, povrhu pa še ta ni bil pravi angažma. Takrat štiriindvajsetletna Susanne je imela prav tako mladostnega ljubimca, ki je bil praktično brez poklica, imel pa se je za gledališčnika, čigar čas prihaja. Vložil je dediščino (njegov oče je bil zobozdravnik) v ustanovitev komornega gledališča in pustil Susanne nastopati v njem. Njen ljubimec je bil ravno takšen laik kakor ona. Našla sta se dva amaterja, ki sta nastopala kakor profesionalca, ne da bi to bilo v nasprotju s stvarnostjo. Se pravi, po približno dveh letih se je to nasprotje vendarle pokazalo. Ljubimčevo premoženje je bilo porabljeno, število gledalcev ni zadostovalo, gledališče je bilo treba zapreti. Konec gledališča je bil tudi konec Susanninega igranja. Ampak trenutno je videti, kakor da ta zgodba ni bila nikoli resnična. Susanne hodi z naglimi koraki in vzplamenelo melanholijo.