Takoj, ko sva se spoznala sem vedela, da je tokrat drugače. Bil je prijazen in duhovit in poslušal je, kaj imam povedati. Prijetno. Najine prve zmenke sem izkoristila za goPiše: vorjenje. Razpredala sem Alenka Mirt Iskra in analizirala, modrooki fant pa me je gledal in se mi smejal. Vsak mesec mi je podaril knjigo, v katero mi je napisal posvetilo. Rada sem ga poslušala, ko mi je razlagal o fakulteti in bila že takrat ponosna, da je moj fant študent medicine. Spomnem se, ko sem ga šla prvič gledat, kako igra rokomet. Oblekla sem roza, mehak pulover in si spela lase, za podporo pa s seboj vzela prijateljico Tamaro. Dal je sedem golov. Po tekmi sem ga sramežljivo počakala pred garderobo, saj so me njegovi soigralci malce dražili, predvsem pa je bila najina ljubezen še tako mlada, da ni bila vajena drugih oči. Hitro je vedel, kakšno glasbo imam rada, kaj rada jem in me razvajal. Kar naprej sva bila skupaj. Ko sem šla študirat, sva se po enem letu preselila skupaj in od takrat živiva na istem naslovu. Dvajset let. Trikrat sem menjala barvo las, dvakrat avto, petkrat sva se selila. Čakala sem ga vsako soboto po tekmi in slonela na ljubljanskem oknu, ko se je bližal čas, da se vrne s treninga v Krškem. Vsak dan se je vozil dol in gor, obenem študiral, pa še delala sva, da sva lahko plačevala najemnino. Vedno pa sva se imela rada. Prepoznala sem žalost njegovih oči in prepoznala veselje, preden je spregovoril. Hodil me je iskat na predavanja, me čakal po izpitih. Kot sem jaz čakala njega. Vedno sva imela kaj dobrega za jesti. Vse to sva ohranila še danes. Po devetih letih skupnega sprehajanja sva se poročila. V Kostanjevici, za gradom, na prostem. Bila je to prva poroka na tem travniku, zanjo sva morala pridobiti nekaj dovoljenj. Bilo pa je točno tako, kot sva si želela. Na eni strani potoka so bili svatje, na drugi stva bila midva, s pričama. Preko potoka je peljala ozka brv, ki so jo najini starši okrasili s cvetjem in preko katere me je moj mož potem tudi odnesel. Najina poročna pesem je bila pesem Over the rainbow (Čez mavrico) v izvedbi Jerry Lee Lewisa. Še danes se mi milo stori, ko jo slišim. Bil je prijeten majski dan in ko sva rekla »da«, je skozi oblake posijalo sonce. Posvečen in visok dan je bil in zabava je bila čudovita. Sami nasmejani, topli ljudje, niti enega samega trenutka slabosti se ne spomneva. Bilo je tako, kot mora biti. Čez mavrico in skozi sva hodila. Pobirala, kar nama je prineslo življenje in odvrgla, česar nisva marala. Lovila sončne žarke na novo prepleskani steni in kupila prvo pohištvo od nekoga, ki mu je umrla žena. Imela kričeče rumen kavč, na katerem se nisva dobro počutila, in krasno veliko mizo, ki je v zdajšnje stanovanje nisva spravila. Imela sva majhnega črnega muca, ki je umrl, in nekaj dni nisva bila za med ljudi. Strta od žalostni. Imela sva pisane in svetle dni in tihe, sive, ki so nama naredili prve gube in brazde v srcu. In imela dva najvišja dneva na svetu. Imenovana Neli in Lina. Še vedno imava svojo mavrico. Briševa jo in čistiva jo, da bi ostala lepa in prehodna. Imava moder kavč, ki se naravnost prilega, in skupne slike, ki jim ne najdemo več prostora. In deklici, ki ju pokrivava z nebom in varujeva s srcem. Imava svojo cesto, nešteto znakov je na njej in smerokazov na vse mogoče strani. Še vedno pa je pot le ena. In še vedno sem isto dekle, kot sem bila, ko sva šla prvič skupaj na sprehod. Še vedno rešujem svet in se v vse vmešavam. Ti pa se mi še vedno smejiš in po dežju vselej zakličeš: »Alenka, mavrica je!« Da bi šla čez in spet nazaj. Do konca.