MOJ KRIZNI TRENUTEK: Najprej naj vam bo jasno, da ne obvladam niti saksofona niti kitare. Moje glasbeno znanje sicer obsega šest let učenja klavirja (za kar so odgovorni starši, ki so upali, da bom postal novi Rubenstein), ampak pod prisilo, saj sem sovražil tipke. Sam sem hotel igrati med mladimi bolj priljubljen instrument, hotel sem postati novi Miles Davis ali Eric Clapton. Ker sem zdaj sam svoj gospodar (če odmislim ženo), sem se odločil, da prijatelja, ki občasno bobna v skupini, prosim, ali lahko na prihodnjem koncertu simuliram kot član skupine. Za nastop sem si oblekel najbolj odštekano srajco, vstavil uhan in stopil naravnost tja, kamor so me poslali drugi člani skupine - v prvo vrsto med saksofoniste. Nastop sicer ni potekal na centralnem stadionu, toda zbralo se je kar precej publike. Mimogrede, med koncertom sem se odlično počutil, čeprav mi je ustnik kar naprej ostajal v ustih. Ampak tega sploh nihče ni opazil, saj s(m)o se vsi imenitno zabavali. Za nameček sem v publiki opazil, da mi ena izmed obiskovalk kaže desno naramnico črnega modrčka. Moj bog, kako polnega energije in pomlajenega sem se počutil v tistem trenutku. Pozabite na porscheje in varuške, glasbena skupina je tisto pravo. Nič čudnega, da Rolling Stonesi še zmeraj nastopajo.