Z velikim zanimanjem sem še pred leti večkrat prisluhnil pripovedim upokojenega graničarskega častnika Maneta Kneževića, ki je z vsemi podrobnostmi opisoval življenjske zgodbe svojih graničarjev in njihovo povezanost s takrat živahno pa skrito trgovino preko meje. Iz njegove bogate zbirke spominov se spominjam dveh zgodb, tako značilnih za takratno življenje ob meji. Mane je tako v družbi rad pripovedoval zgodbo o odlično organizirani »pravni« pomoči ujetim tihotapcem, ki je največkrat prehitevala uradna poročila graničarjev. Zgodilo se mu je, da je v Hrušici pri nelegalnem prestopu meje ujete kontrabantarje in zaseženo blago še pred njegovim prihodom s patrolnega obhoda v Planino na obmejno postajo, pričakala za tihotapsko trgovino specializirana skupina pravnih svetovalcev, ki je potem običajno po pravni in še kaki poti izposlovala izpustitev ujetih in blaga. Ali pa: svojsko zanimivi so bili poizkusi tihotapljenja konj preko meje v Italijo. Prav tako v Hrušici so v njegovi prisotnosti naleteli na čredo konj brez gospodarja; konji pa so imeli kopita omotana v žakljevino. Ob prekupčevalski stezi na jasi, kjer so se občasno ustavljale obmejne patrole, pa so naleteli na večjo vsoto denarja, prav tako skrito in zavito v žakljevino. »Zaklad« je verjetno »založil in ga moral pozabiti« eden izmed graničarjev, ki so ga nenadoma, prehitro, da bi lahko »poskrbel« za denar, »prekomandovali« (prestavili) na južno mejo, kar je bil najstrožji in običajno uspešen recept za disciplino na meji. »Strah pred južno – albansko mejo je bil velik,« je še po navadi dodal Mane. O tihotapskih podvigih še danes kroži veliko bolj ali manj resničnih zgodb. Vendar so še danes ljudje prepričani, da so na račun manjših kontrabantarjev, ki so z nahrbtnikom, polnim cigaret in cvirna, zares obogateli le tisti »veliki«, ki so obvladovali trgovino in vanjo tudi vlagali (posojali). Sami pa niso dnevno prestopali meje. Zanje so tvegali »ta mali«. Vso to ilegalno trgovino je spremljal tudi pregovor: »Hitro zasluženo, hitro zapravljeno«. Pregovor je pogosto uporabljal tudi zdaj že pokojni Menartov Janez, ki mi je na stara leta pripovedoval o svojih čezmejnih pohodih, na katerih sam tudi ni obogatel. Logaški vedež pa ve povedati tudi drugačno razlago za pojem »kontrabant ali boljšej rečeno, da so les kradli iz gozda pa bili tudi nekateri večkrat za to kaznovani. Še sedaj vedo nekateri povedati, po koliko mesecev je bil eden ali drugi na Žabjeku v Ljubljani zaradi gozda zaprt«.