Ozvezdje Herkul je prišlo na nebo kot spomenik legendarnemu grškemu junaku, ki se je vse svoje življenje bojeval in premagoval razne zverine in pošasti, opravljal nevsakdanja dejanja, ki jih je zmogel le on, najmočnejši človek antičnega sveta. Kadar je iz svojega loka izstrelil puščico ali vrgel kopje, ni nikoli zgrešil. Kar je živelo na zemlji, v morju in na nebu, ga ni moglo nikoli premagati. Herkula je bilo mogoče ugonobiti le s čarovnijo. Herkul je bil sin najvišjega boga Zevsa in zemeljske žene. Zevsova božja žena Hera je bila kar naprej ljubosumna na kakšno novo moževo ljubico in jo je skušala kaznovati. Njegove nezakonske otroke je neznansko sovražila. Tokrat se je odločila, da se bo maščevala Herkulu in naredila vse, da bi ga čim bolj osiromašila in mu otežila življenje. Ko je bil še v zibelki, je nadenj poslala dve velikanski kači, da bi ga umorili. Toda Herkul, ki je že kot dojenček kazal izjemno moč, po kateri je pozneje postal slaven, ju je zadavil z golima rokama. Ko je Herkul odrastel, se je srečno poročil. Imel je tri otroke. Hera ga ni mogla videti srečnega, zato ga je za kratek čas začarala. V tem času je pomorila vso njegovo družino, njemu pa naprtila krivdo za umor. Da bi ga še bolj prizadela, ga je zvezala kot sužnja, ki bi se lahko osvobodil le, če bi uspešno opravil dvanajst junaških dejanj (tako imenovanih Herkulovih del), od katerih je bilo vsako krut in poniževalen preskus njegove junaškosti in moči. Najprej je moral ubiti strašnega nemejskega leva, največjega in najmočnejšega leva doslej, ki mu ni moglo priti do živega nobeno človeško orožje. Premagal ga je tako, da ga je v srditem boju dvignil v zrak in ga zadavil. Iz njegove kože si je potem naredil ščit, njegovo glavo z žrelom pa si je nadel kot čelado. Nato je prišla na vrsto bitka s hidro, velikansko vodno kačo. Iz teh dveh bitk je dobil ščit, ki ga ni mogla prebosti nobena puščica, in veliko gorjačo iz debla divje oljke, ki jo je izruval za boj s hidro. Vse svoje puščice je namočil v hidrino strupeno kri, tako da je že najmanjša praska s katero od njih povzročila zanesljivo smrt. Kot tretje delo je moral ujeti merjasca, ki je uničeval vinograde v pokrajini Arkadiji. Nato je moral ujeti košuto z zlatimi rogovi in bronastimi kopiti. Petič je moral postreliti jato ptic ljudožerk, pošasti z železnimi kljuni, kremplji in perutmi. Imele so tako moč, da so svoja peresa lahko sprožila kot puščice, s kljuni pa so preluknjale bronaste oklepe vojščakov. Njegovo šesto delo je eno najslavnejših, vendar najmanj vrednih slavnega junaka. V enem samem dnevu je moral počistiti hleve, v katerih je bilo tri tisoč glav živine, gnoja pa niso počistili že leta in leta. To delo je opravil tako, da je skozi hleve preusmeril tokova dveh rek, ki sta jih res temeljito očistili. Nato je ukrotil kretskega bika, ki je bruhal strašanske plamene. Prignal je konje kralja Diomeda, ki so njegovo kraljestvo varovali tako, da so požrli vsakega tujca, ki je prišel v njihovo kraljestvo. Pridobil si je briljantni pas za orožje v boju z Amazonkami. Moral je ujeti čredo goveda, ki sta ga varovala dvoglavi pes in velikan s tremi telesi, tremi glavami, šestimi rokami in šestimi nogami. Za dokončanje prvih desetih del je potreboval dobrih osem let. Enajsto delo in verjetno eno najtežjih je bilo to, da je moral iti dol v podzemni svet in pripeljati nazaj na zemljo strašnega triglavega psa Kerberja, ki je varoval vhod Hadovega podzemnega kraljestva. Kerber je bil pošastni pes z ostudnimi žreli, iz katerih je nenehno kapljala strupena slina. Imel je zmajski rep, namesto dlak pa so se zvijale sikajoče kače. Herkul si je utrl pot do Hadovega prestola in od njega zahteval, da mu izroči psa. "Tvoj je, če lahko opraviš z njim brez tvoje gorjače ali strupenih puščic," mu je rekel Had. V strašnem boju je Herkul zgrabil psa za vrat in ga strašansko davil do pokorščine. O njegovem dvanajstem delu, ko je moral obrati zlata jabolka na prelepem božjem vrtu, ki ga je varoval stoglavi zmaj, pripoveduje zgodba o ozvezdju Zmaj. Močan kot je bil, zmagovalec nad strašnimi zmaji in čudnimi pošastmi, pa je Herkulov konec žalosten. Kentaver, ki ga je Herkul ustrelil, je pred svojo smrtjo predlagal drugi Herkulovi ženi, naj spravi nekaj njegove krvi. Ta ji bo dala čudežno moč za to, da bo obdržala ljubezen svojega moža, če bi kdaj sumila, da ima drugo ljubico. Herkulova žena je kmalu spoznala, kako zvito se je Kentaver maščeval Herkulu. Nekoč je zaslutila, da je Herkul zaljubljen v eno svojih suženj. Namočila je njegovo obleko v Kentavrovo kri in mu jo ponudila, da jo obleče. To pa žal ni imelo čudežne moči za ohranitev ljubezni, temveč je kri tako zastrupila obleko, da je Herkulova koža začela goreti, takoj ko jo je oblekel. Bolj ko si je poskušal obleko sleči, bolj se je ovijala okrog njega in strašnejše so bile Herkulove muke. Končno ni mogel več trpeti bolečin. Zložil je debla, zakuril grmado in se vrgel vanjo. Nato se je Zevs v svoji kočiji iz belih oblakov, ki so jo vlekli štirje beli konji, spustil z Olimpa na grmado. Nesrečnika je med bliskom in gromom odnesel visoko na nebo, kjer je zanj našel mesto med zvezdami. V zvezdnih atlasih navadno prikazujejo Herkula kot orjaka, ki kleči na desnem kolenu, z levo nogo pa stoji na glavi Zmaja. Nad svojo glavo velikan vihti gromozansko gorjačo, v drugi roki pa drži oljkovo palico ali vejo ali, kot si včasih predstavljajo, tri Kerberjeve glave. Ozvezdje je eno najstarejših zvezdnih skupin in prvotno ni bilo poznano kot Herkul, temveč kot Klečalec.