Zadnji apeji imajo že volan, Francov prastari model pa ima v kabini še vedno balanco. V kabini je prostor samo za enega človeka, zato se s Patruccove posesti odpeljeva kar v kesonu tega glamuroznega vozila, brezskrbno mahava Caterini iz urada in poskakujeva skozi gnečo voznikov tovornjakov za vrtnice, ki postavajo pred vrati in nama z zanimanjem mahajo v popotnico. Nekaj ostrih ovinkov navzgor in ustavimo se pri Francovi hiši sredi vasi, da bi pobrali še njegovo ženo Iolando. Ko njen mož v apeju pohupa, se prikaže v svojem predpasniku, k sebi tišči veliko belo, skupaj zavozlano krpo, polno zrelih paradižnikov, velik šop bazilike, ki pridno oddaja svoj nezadržen vonj, zaradi katerega se nama takoj pocedijo sline, in nabito polno torbo. Iolanda, na kratko Iole je drobna in živahna, njene rjave oči bistro gledajo v svet. In ne more verjeti, da naju namerava njen mož peljati tja gor po razdrapani cesti kar v kesonu apeja. Ne bi raje zapeljal ven tovornjaka? Je prepričan, da bo z nama vse v redu? Ja, odločno zatrdi Franco. Blazno nama se zabavava. Iole naju dvomljivo pogleda, a popusti pred moževim odličnim poznavanjem čudnih navad stranieri. Poda nama torbo in se opraviči za skromno izbiro. Franco, pravi in se pretvarja, da mu bo prisolila klofuto, ji je ravnokar povedal, da bomo v hribih tudi jedli. K sreči ima zaradi črede goveda in konj vedno nekaj rezerve, pa tudi za nasad bazilike in za sir mora poskrbeti, oljke še niso obrezane Franco je tako ali tako več v hribih kot doma, nikoli ne veš, kdaj se bo prikazal a če bi vedela vsaj, da bo imela goste... Kar med govorjenjem se, pa čeprav zveni neverjetno, stisne v kabino vozilca nekam pod moževo desno pazduho.