Emocionalno plat sem zadel. Če psihološko označiš starega človeka, ki nima več nobenih ambicij in za katerega so adrenalinski šoki past tense, imaš samo dve opciji. Prva je ta, da skrbi za svoje vnučke kot petelin za petdeset kur, druga pa, da v primeru, ko ni obračunal s svojim življenjem in s samim sabo, postane še bolj hudoben, kot je bil. Po drugi strani pa je tudi star človek še zmeraj star dvajset let, vse podatke hrani v sebi, še vedno si ena sedemdesetletna mamka želi, da bi jo kdo zagrabil za rit, pa zaradi morale tega ne more več dopustiti. Še zmeraj bi se, čeprav ne prenaša, da vnuki navijajo muziko, tudi sama na kakšno drugo glasbo zavrtela z mladeničem iz sanj. Še zmeraj obstajata princ na belem konju in svet pravljic. V oddaji je bila največja prelomnica takrat, ko je Angelca, ki je stara devetdeset let in so ji rekli: ma, Angelca, ti si stara, odgovorila: "Sej sem stara, ampak počutim se pa kot ena mlada kobila!" In naenkrat klic: jaz imam sedemdeset let, pa se tudi tako počutim! Izvabiti čustva prek nekega lika je kot medij, kot hipnoza je, če ena Angelca kar tako prek radia pove, da je za pet minut štroma zmanjkalo, pa je tako lepega sina naredila. Prmejduš! In ko so se ljudje sprostili, se je vsul plaz. Moralne zavore so jim popolnoma popustile.