Hitro smo prešli k debati o vojaku, ki naj bi si zaradi nevzdržnih razmer na misiji stregel po življenju. »Včasih je težko biti Slovenec. Kar se je zgodilo, se je zgodilo na čisto drugačni ravni, kot so poročali. Poizkusa samomora tukaj zagotovo ni bilo. Je pa važno, da smo samomor preprečili,« je o dogodku, ki se je zgodil pred kratkim, povedal Škerbinc Barbo. Tudi Vida Tolar Petrovič, doktorica psihologije, ki na misiji deluje v sklopu Cimica, je psihično stanje vojakov na misiji opisala kot odlično: »Vedeti pa moramo, da vojaki tukaj že zaradi narave same misije delajo v zelo stresnem okolju. V sobah, kjer spijo, jih je šest in nobeden si svojega sostanovalca ni izbral. Tam so tako rekoč po naključju in zagotovo imajo drug čez drugega dosti pripomb. En smrči, drugi gre pozno spat, tretji potrebuje tišino … Kljub temu da so vojaki trenirani in da so bili pred misijo na mnogih pripravah, se najde kakšen, ki mu je težko. Pa ne zaradi načina dela ali slabih odnosov, zaradi njega samega. Zato, ker so se v njem sprožili mehanizmi, ki se v človeku sprostijo le v določenih situacijah. Pri fantu, ki se sedaj hvalabogu zdravi v ljubljanskem Kliničnem centru, je bilo točno tako. Kar je storil, je storil iz osebne stiske, ki smo jo opazovali že dalj časa, in se z njim o tem tudi pogovarjali.« Da se je vojak porezal s škarjicami za nohte, »kljub temu da je imel za pasom pištolo«, po mnenju Škerbinc Barba pomeni, da zagotovo ni delal samomora.