Naj zgodbo te tolikanj kontroverzne Glorije, ki so jo ob številnih uprizoritvah od leta 1955, ko je bila napisana in skorajda istočasno odigrana v Celju in Zagrebu, napadale tako cerkvene kot posvetne oblasti, povzamemo z avtorjevimi besedami, kot jih je hudomušno, s precejšnje distance, kot jo lahko občutimo do odraslega, že precej odtujenega otroka, na srečanju z novinarji pred premiero v Novi Gorici povedal sam Ranko Marinković. »Hotel sem predstaviti fanatika, ki naj bi bil aviatičar, fanatik višine, letenja, vzpenjanja v oblake. Ker pa nimam pojma o letalcih, sem se odločil svojega fanatika postaviti v cerkev, ki jo zaradi svoje mladostne verske vzgoje vsaj malo poznam. In tako je pater Don Jere duhovnik, povsem običajen človek, ki pa je fanatik. Hoče nekaj senzacionalnega. In kaj se mu zgodi? Nekaj povsem normalnega. Zaljubi se. Spopad med ambicijo in ljubeznijo je tu. Glorija, ki pride med karmeličanke, ker misli, da ji je mati Božja rešila življenje, ko ji je prišepnila, da se bo trapez, na katerega bi se morala ujeti, strgal, je v cerkvi izbrana, da bo na oltarju igrala Marijo. Don Jere jo za to vlogo izbere tudi zaradi njenih igralskih sposobnosti, pridobljenih v cirkusu, ki pa ji jih hkrati tudi očita. In zgodi se, kar se mora zgoditi. Dva mlada človeka se zaljubita. Tu pa nastane osnovni nesporazum. Glorija vidi ljubezen kot nekaj najbolj normalnega, človeškega, mladi duhovnik pa jo hoče zatajiti in se še naprej bori za nekaj senzacionalnega, za čudež, ki naj bi pritegnil vernike v cerkev. Zaplet je neizbežen. Glorija se vrne v cirkus in se ubije pri saltu mortale, v katerega jo sili njen oče, čeprav ga zaljubljeni Don Jere zaman skuša prepričati, naj hčere ne spusti na trapez. Žrtev sta seveda oba – fanatizem zmaga nad ljubeznijo.«