V raziskavi, ki sta jo izvedli Karmen Erjavec in Zala Volčič8, sta ugotovili, da le 15,7 % otrok starši prepovedujejo gledanje določenih televizijskih programov in da le 3,2 % staršev redno nadzoruje svoje otroke pri gledanju televizije. Ti deleži pa se s starostjo še zmanjšujejo. Odstotki so se mi je zdeli kar preveč nizki, vendar sem podobne odgovore dobila tako od otrok kot od njihovih staršev. Zelo malo otrok sprašuje za dovoljenje, če lahko sploh gledajo televizijo. Ponavadi vprašajo zato, ker še ne vedo, koliko je ura in ali je oddaja, ki jo nameravajo gledati, že na sporedu. Starši redko prepovejo gledanje televizije - ena deklica je omenila, da oči včasih reče, naj da televizijo bolj tiho, druga pa je rekla, da mami včasih prepove gledanje risank takoj po prihodu iz vrtca. Dve deklici imata prepoved gledanja »groznih filmov« - to so filmi, ki so po televiziji po osmi zvečer. Samo očim ene deklice je zelo negativno nastrojen proti gledanju televizije in ona ima strogo prepoved gledanja televizije. Televizijo pa vseeno gleda vsak dan po šoli pri babici in tam ji ne postavljajo nobenih omejitev. Eno izmed bolj perečih vprašanj je tudi, ali otroci zaradi gledanja televizije manj časa posvečajo drugim aktivnostim. Raziskave v ZDA pričajo, da se otroci hitro naučijo, kako lahko združijo gledanje televizije z drugimi aktivnostmi.9 Pogosto je gledanje televizije spremljano še s kakšnim drugim dejanjem. Ugotovili so, da se je uporaba drugih medijev zmanjšala za 50 odstotkov časa, ki so ga otroci posvetili televiziji.10 Čeprav je gledanje televizije zmanjšalo čas, ki ga otroci posvečajo drugim medijem, pa ne moremo reči, da je čas, ki ga ne posvečajo drugim medijem, enak času, ki ga posvečajo televiziji. Čeprav se je zmanjšal čas, ki ga posvetijo drugim aktivnostim, pa se ta ni zmanjšal za toliko, kolikor časa sedaj namenijo televiziji. Posvečanje drugim aktivnostim trpi samo do določene meje. Več dejavnosti poteka vzporedno. Ljudje se odrečejo tistim aktivnostim, ki manj zadovoljivo služijo potrebam kot televizija. Otroci naj bi se v korist televizije odpovedali aktivnostim, ki so marginalnega pomena.11 Presenetilo me je, da otroci s starši zelo malo ali skoraj nič ne gledajo televizije. Včasih s starši pogledajo oddaje za odrasle (Človek ne jezi se, Melrose place), redko se zgodi, da starši z otroci gledajo otroške oddaje. Starši raje izkoristijo čas, ko je otrok pred televizijo, za druge opravke. Otroci največkrat gledajo oddaje skupaj s svojimi sestricami in bratci. Ugotovila sem, da se med gledanjem televizije in po njem starši in otroci ne pogovarjajo. Otrokom se to ne zdi potrebno, saj: »lahko sama berem podnapise. Če jih je veliko, ne uspem prebrati do konca, ampak vseeno …« Zanimivo pri gledanju televizije je bilo tudi opažanje, da so vsi otroci preklopili na drug program, ko so bili na sporedu oglasi. Ta ugotovitev potrdi ugotovitev Barryja in Asamena12, ki sta zapisala, da so se otroci, starejši od 8 oz. 9 let, obrnili stran od televizije ali zamenjali program, ko so bili na sporedu oglasi. Otroci se hitreje znajdejo z različnimi mediji kot starši, ker niso obremenjeni s prejšnjimi izkušnjami in ker vse skupaj vzamejo kot igračo. To sem ugotovila tudi pri opazovanju otrok, ko sem jih vprašala, kateri daljinec je od televizije, kateri od videa in kateri od radia. Prav vsi, brez izjeme, so vedeli. Vsi so mi tudi na zelo podoben način razložili, kako to vedo: »Ker ponavadi na komanderju piše firma od televizije« in »ker so na televizijskem daljincu posebni gumbi (glasnost, programi), ki jih na videu ni, in obratno - video ima posebne tipke, ki jih televizijski daljinec nima«. Otroci tudi (razen najmlajše) obvladajo video - vse od vstavljanja kaset do previjanja - »Saj je čist easy,« pravi ena od udeleženk fokusne skupine in mi z veseljem vse pokaže.