B rez lažne skromnosti - niti v snu si nisem mogel predstavljati, da bodo moji kolumenski prispevki naleteli na kakšno omembe vredno pozornost. In ne spomnim se dneva, ki bi prebudil v meni več človekoljubja, več radosti in ostalih plemenitih nagibov do ljudi kot ravno ob tej ugotovitvi. Nekaj nepristranskih prič, ki zaenkrat želijo ostati neimenovane, je celo pripravljenih potrditi resničnost teh mojih občutij, če zadeva slučajno pride na sodišče. Kar upoštevanja vredno število odzivov sem dobil po prejšnjem prispevku, v katerem sem se spotaknil nad ignoranco Petra Crokerja s strani naših projev, ki iz samo njim razumljivih in znanih vzrokov niso prišli vsaj pozdravit moža in njihovega stanovskega kolega, ki se je mudil v oktobru pri nas. "Brezsramno osiranje naše golfske stroke"..." Ja, kdo vse že ne piše!" in "Najbrž še služi mastne denarce s svojim bolnim duhovičenjem in izkrivljanjem resnice", se mi pretežno očita, pri čemer kritikom iz oči kar žari od zadovoljstva, ker so zmožni tako sijajnih misli. Na drugi strani pa - glej, vraga! - slišim bistveno več izjav pod, recimo mu, skupnim imenovalcem "Dobro si jim povedal". No, pa bodi potlej pameten pri takšnem nasprotstvu mnenj. Brez špasa, resnično ni lahko tistemu, ki se praska tam, kjer naj ga ne bi smelo srbeti. Prišlo je že tako daleč, da se celo nekdo iz mojega daljnega sorodstva, ki meni, da ne znam dobro razločiti meje med nepotrebnim izpostavljanjem in razumskim, ubada z mislijo, da bo dal oglas v časnik, češ da ne odgovarja več za moje početje. S tistim o bolnem duhovičenju mi prizadeti najbrž očitajo tudi način pisanja. Brž najdem razlago za to. Pa jo poglejmo. Če bi bil način mojega kracanja o čemer si že bodi kot obisk kakšne birokratske ustanove, bi se v veži zaletel v enako prisiljenost, kot sem jo zasledil že na pročelju zgradbe in na poti skozi glavni vhod. Na srečo obstaja tudi zadnji vhod, ki je manj formalen, zato se v njem počutim lagodneje. Predvsem pa lahko tam sproščeno poklepetaš z nižjim osebjem, ki ti da ne le prijaznejšo, ampak tudi stvarnejšo sliko ustanove. Upam, da vrli kritiki razumejo vsaj to prispodobo. Sicer pa je izvor vseh teh mojih nagnjenj do praskanja tam, kjer me naj ne bi smelo srbeti, v tisti znameniti Aristotelovi: "Ni brez koristi dvomiti." Zanimivo, na splošno pa ljudje ne dvomimo. Ne dvomimo zato, ker nevednost o tem, kaj pravzaprav pomenijo nekatere zadeve, ne dopuščajo dvomov. Zakaj, dvomi potrebujejo razloge. Brez njih ne dvomimo, kakor ne verjamemo brez razlogov. Ne dvomimo, ker želimo, da nekatere reči niso vzročno povezane, in ker verjamemo, kar si želimo, in ker je navsezadnje zmožnost dvoma med ljudmi redka. Zelo majhno število duhov namreč nosi v sebi kali dvoma, ki se ne razvijejo brez gojenja. Ta zmožnost je lahko po eni strani nenavadna, izbrana ali filozofska, po drugi pa amoralna, kvarna osebam in njihovim dejanjem, polna zlobe, razdiralna, osovražena za vse bogove na nebu in na zemlji. Osebno močno dvomim, da naša golfska stroka misli iskreno. Celo več. Menim, da dela vsak zase, vsak v svojem vrtičku, kjer se pogled preko plota obravnava malone kot poraz. Takšno stanje vidim v zelo podobni luči marsikomu še kako dobro znane jalove in impotentne dogovorne ekonomije, torej v luči preživelega, s številnimi zaščitami in monopoli priviligiranega okolja, kjer nesmisli niso bili izrecno prepovedani. Navzlic temu pa so se odgovorni za takšno stanje strašno čudili, kaj javnost sploh lahko reče. Pozna jesen je, zima pred durmi. To je tudi čas razmišljanj. Mogoče, čisto mogoče bo v tem času nekomu vendarle kapnilo, da so lahko kakšni dvomi tudi dobronamerni, predvsem pa v korist našega golfa nasploh.