Prepričana sem, da kulturna publicistika še nikoli doslej, odkar pomnim, v Sloveniji ni bila na tako nizki ravni. Pri nas obstaja neverjeten razkol med javnim mnenjem o kulturi in resničnostjo, v kateri ta nastaja. V zavesti ljudi kultura kotira izjemno visoko, saj so ankete pokazale, da se ljudem zdi neverjetno pomembna, sicer manj kot gospodarstvo (»Samo od duhovne hrane se seveda ne da živet!«), toda celo bolj kot šport. To je verjetno posledica indoktrinacije, s katero je država v obliki izobraževalnega sistema pri moji generaciji začela že v najrosnejših letih. Takoj po tem, ko sem kot smrklja na viški osnovni šoli pred pionirsko zastavo predsedniku Titu prisegla, da se bom pridno učila (dogodek se mi je nepozabno vtisnil v spomin, ker so nam ob tej priložnosti postregli s kranjsko klobaso in čokoladno torto), so mi tovarišice povedale, da je kultura res nekaj posebnega in posvečena, brezmadežna, čista, umetniki (predvsem Prešeren) so skorajda svetniki, veliko trpijo, po srcu pa so neznansko dobri, in vsaka slovenska knjiga je že skorajda Biblija. Če ne bi bilo kulture, nenehno ogroženi, mali slovenski narod sploh ne bi več obstajal, ker je neverjetno pomembna za njegovo samobitnost. Ta izjemno bedasta in preživela floskula še vedno živi v srcih mnogih Slovencev, ponavlja pa jo celo humanistična inteligenca, za katero bi človek domneval, da le malo bolj sodobno in predvsem poglobljeno razmišlja. Od vsega tega pretiravanja in mitologiziranja potem človeku vendarle nekaj ostane. Zavest, da kultura je pomembna, ker je to kar nekakšna dogma, o resničnosti dogem pa človek ne dvomi, mar ne?