Ljudje komuniciramo na vse mogoče načine. Zagotovo je pri tem prevladujoča človekova jezikovna dejavnost. Jezik je temelj sporočanja in sporazumevanja. Je sredstvo, s katerim tvorimo in sprejemamo sporočila, pri tem pa uporabljamo tudi nebesedni jezik. Samoumevna pragmatičnost jezika postane relativna, če se vprašamo, kaj pravzaprav pomeni, da se ljudje sporazumevamo z besedami, ali kaj pomeni imeti besedo. V pomoč pri odgovoru je znani fenomen: gluhonema in slepa, a genialna Helen Keller, ki je s pomočjo svoje učiteljice Anne Sullivan prišla do besede. Deklica do svojega sedmega leta ni razumela nobenega simbolnega sporočila, le za osnovne biološke potrebe je uporabljala mimične izraze. Učiteljica ji je začela s prstno (tipno) abecedo v roko vpisovati besede in stavke za določene predmete in dejanja. Helen je takoj povezala dražljaj (signal) s predmetom in se je nanj tudi enako odzvala. Zelo hitro je napredovala in že po dobrem mesecu učenja je dojela razliko med predmeti in dejanji ter doumela, da je predmet zgolj dražljaj, v katerega je treba vnesti pomen. Misel ji je razčlenila pomen od dražljaja, znamenje od predmeta. Od zgolj biološkega dojemanja sveta je prešla na simboličnega. Prepoznavanje zveze med znamenjem in predmetom je bilo zanjo stvariteljsko dejanje: v njem se je začela prepoznavati kot misleče ustvarjalno bitje. Dejstvo, da se je slepa in gluhonema deklica naučila prej brati kot govoriti, je bilo neverjetno. Postala je študijski primer za temeljno spoznanje, da so besede odvisne od misli, ne pa misli od besed, da je beseda vmesni člen med svetom in človeškim zapletenim miselnim ustrojem, da je torej beseda (simbol) zunanja podoba pomena. Pri tem velja spomniti, da živali uporabljajo signalno govorico, ki je podedovana in se ne spreminja, človek pa se svoje simbolne govorice uči sproti vse življenje. Beseda je dana samo človeku. Le človek je sposoben dražljaje, ki jih dobiva iz okolja, prevajati v pomen in jih poimenovati. Kadar želi svoje misli in čustva artikulirati, to najpogosteje počne z besedami. Pomemben premišljevalec o besedi, Anton Trstenjak, besedo pojmuje kot dar, ki dela človeka odprtega, večumnega, tvornega, nikoli docela opredeljenega in nikoli varno uravnovešenega. Ko človek govori, se odpira v odnose, ki ne morejo biti povsem predvidljivi. Z besedami si poljubno prilagaja in prisvaja svet, prav tako se v simboliki besed izraža na kar se da različne načine.