Premaknimo za hip kamero. Pred dnevi smo posamezniki, ki nas je ogorčilo besedilo novega zakona o deviznem poslovanju, objavili v Financah svojevrstno čestitko ministrstvu za finance, Banki Slovenije in različnim drugim uradnikom. Bilo nas je šestnajst; bilo nas bi več, če se nekateri ne bi zbali javno zapisati svojega imena, češ da bi lahko imeli težave. To je seveda katastrofa. Je strah pred tem, da uradniki zaradi osebne zamere prekoračijo meje zakonov, ukrepajo po lastni presoji in šikanirajo državljane ali podjetja, katerih ravnanje jim gre v nos. Tovrstnega strahu naj bi se znebili ob menjavi političnega sistema. Eden od namenov omenjene čestitke je bil pokazati tistim, katerih možnosti vplivanja bistveno presegajo moč skupine državljanov, da ne boli, ni sramota in ne greh javno izraziti svoje mnenje in povedati, da se z nečim ne strinjaš. Takšna demonstracija je potrebna zato, ker po skoraj desetletju domevno novih razmerij še vedno prevladuje filozofija, ki ji po domače rečemo preprosto "če mešaš, še bolj smrdi" (v jugonostalgični obliki: "ne talasaj"). Taka naravnanost omogoča preživetje v mejah, ki jih določijo drugi; ne ponazarja modrosti, temveč brezpogojno vdanost v usodo. Namesto da bi se problema lotili tam, kjer je nastal, ljudje jočejo drug drugemu tiho in zasebno, tarnajo o birokraciji in uspešno posnemajo nekdaj priljubljenega junaka risanih filmov, prepoznavnega po jajčni lupini na glavi in po izreku "to je krivica".