(nadaljevanje) Cel potek pogajanj je imel svojo časovno dimenzijo in ta časovna dimenzija bi se iztekla v čas, ko bi morala Hrvaška zaključiti tudi pogajanja za vstop v Evropsko unijo. In takrat ne bi zgledalo kot da je Hrvaška nekaj popustila in za to nič dobila, ampak bi to zgledalo drugače. Neformalno se je takšna situacija pričakovala z obeh strani, vendar je bila ta proces prekinjen in zdaj imamo pred sabo sporazum Pahor-Kosor, ki ne upošteva načela znanja pravičnosti, kljub temu, da je bil to konsenzualen dogovor slovenske politike v času, ko so ta pogajanja tekla v prejšnjem mandatu. Ne samo, da je bil to konsenzualen dogovor slovenske politike, v obeh mešanih komisijah, ki sta delali v pogajanjih, je bilo na predlog opozicijskih strank vključenih 9 predstavnikov opozicije. 9 predstavnikov opozicije vključno z nekaterimi ministri sedanje Vlade je sodelovalo tako v mešani komisiji za določanje spornih točk na meji kot v slovenskem delu mešane diplomatske komisije. Ne samo, da je bila takrat opozicija o teku pogajanj obveščena na rednih sestankih predsednikov parlamentarnih strank, bila je obveščena tudi neposredno iz samega dela obeh komisij, ker je pri tem sodelovala. Ko je prišlo januarja leta 2009 do prekinitve tega procesa je bila to enostranska odločitev koalicije. O tem ni bilo opravljenega nobenega posveta z opozicijo in te komisije so bile razpuščene ne da bi vedele zakaj. Tudi ko je prišlo potem do sporazum oziroma do odločanja na Vladi o sporazumu Pahor-Kosor opozicija o tem ni bila obveščena. Mene je predsednik Vlade klical med sejo Vlade, ko sem bil na Poljskem in dajal, da bo Vlada to sprejela. Jaz sem mu svetoval, da ne, naj zadevo odloži vsaj do ponedeljka, da se posvetujemo, pa se to ni zgodilo, čeprav je bilo obljubljeno v tistem pogovoru. Sestanek predsednikov parlamentarnih strank je bil sklican potem, ko je bila zadeva že parafirana. Zdaj ta opis obeh procesov zelo jasno govori o tem kdo se je zavzemal za to, da so stvari konsenzualne in kdo se je zavzemal za to, da niso oziroma kdo je povzročil, da smo v sedanji situaciji. Zato je tudi nemogoče primerjati oba procesa. V prejšnjem procesu je opozicija sodelovala neposredno, 9 ljudi iz opozicije je sodelovalo v obeh komisijah, vsi, ki ste jih predlagali in ki so imeli minimalne kvalifikacije, vključno s sedanjim prometnim ministrom so sodelovali pri delu. Res je, da do januarja, ko so bile komisije razpuščene, ni prišlo do tega, da bi se lahko karkoli podpisalo ali parafiralo, zato tudi dveh podpisanih sporazumov ni možno primerjati, lahko pa primerjamo to kar imamo danes na mizi s sporazumom Drnovšek-Račan, ki pa je bil parafiran. In mislim, da ni nobenega v tej sobi, ki bi si upal staviti tudi en sam evro, da ta sporazum prinaša vsaj toliko dobre rešitve za Slovenijo kot jih je prinesel sporazum Drnovšek-Račan. V tekstu, ki sem ga pravkar citiral, dr. Pogačnik tudi zelo natančno razdeljuje to primerjavo in navaja stvari o katerih