Ker veliko kolesarite, predvidevam, da ste reden gost na nekaterih okoliških regionalnih cestah. Vas nikoli ne »zapopade« sveta jeza, ko se, na primer, peljete proti Polhovemu Gradcu ali Borovnici in morate nadvse paziti, da ne zapeljete v katero od lukenj v asfaltu? Drži, rad kolesarim. Tik preden sem prišel na ta intervju, sem naredil kolesarski krog mimo Bevk, Vrhnike, Horjula in čez Dobrovo nazaj v Kozarje. Letos sem prekolesaril tudi 156 km dolgo progo na Maratonu Franja. Glede cest moram reči, da me ravno jeza ne popada, sem pa kdaj res razočaran nad njimi, ker bi bile lahko v boljšem stanju. Zelo slaba je, na primer, med Dobrovo in Kozarjami ali pa med Podpečjo in Borovnico. Te odseke bi res morali popraviti čim hitreje. Zato smo skupaj s kolegi že stopili v akcijo, da bi te relacije poskusili stisniti v načrte razvojnih programov države. Dobrovo poleg slabe ceste v Razorih tare tudi težava z nameravano gradnjo suhih vodnih zadrževalnikov. Kaj vi menite o tej problematiki? Sem proti tovrstni rešitvi, kajti po mojem mnenju bi se morali težave s stoletnimi vodami lotiti na drugem koncu. V mislih imam predvsem ureditev vodotokov in čiščenje že obstoječih manjših zadrževalnikov v gornjem toku. V zadnjem času sem se na tem področju zelo veliko angažiral in lahko rečem, da so bile nekatere izvršbe ravno zavoljo tega prestavljene ali celo opuščene. Sicer pa bi zadrževalnik nedvomno kvaril tako estetski kot funkcionalni videz pokrajine. Povsem razumem domačine, da jih to moti. Pred približno dvema letoma ste se v naši občini mudili v okviru vladnega obiska osrednjeslovenske regije. Tedaj ste obiskali ambulanti na Dobrovi in v Polhovem Gradcu. Spominjam se, da ste dejali, da je potrebno nujno medicinsko pomoč še bolj približati ljudem na tem koncu. Kaj ste imeli v mislih? Najbolj je problematičen zastoj srca, ki terja zelo nagel odgovor. Postaja nujne medicinske pomoči mora biti čim bližje kraju dogodka, zato zagovarjam organizacijo službe urgentne medicine na način, ki pri zastoju srca omogoča odzivni čas petih minut. Ker gre le za reševanje situacije v primeru zastoja srca, je potrebno za tako dejavnost osnovno znanje oživljanja z uporabo avtomatskih defibilatorjev. Te lahko uporabljajo tudi za tako dejavnost posebej izurjeno medicinsko osebje in celo laiki, da je odziv čim hitrejši. Take postaje bi bile še posebno priročne za kraje kot so Polhov Gradec, Horjul in Dobrova, pa tudi Brezovica in Borovnica. Ste vi sedaj, ko zasedate poslanski sedež, stoodstotni politik ali pa še vedno opravljate zdravniški poklic? Od leta 2004, ko sem bil izvoljen v parlament, se z zdravstvom ne ukvarjam več poklicno. Službovanje na ministrstvu mi tega niti pod razno ni dovoljevalo, saj je urnik segal od jutranjih do večernih ur. Tudi sedaj v parlamentu so zadolžitve obsežne, tako da je časa še vedno premalo, da bi lahko vzporedno dobro opravljal poslansko in zdravniško nalogo. Volivci so mi izkazali tako veliko podporo, da jih ne želim razočarati, zato sem se odločil, da bom opravljal le vlogo poslanca. Kje pa ste delali prej? Zadnjih trideset let sem delal na urgenci v Kliničnem centru. Moje celotno delo na področju medicine pa je bilo od vsega začetka posvečeno intenzivni medicini, najprej v respiracijskem centru, nato pa v centru za intenzivno interno medicino. Bil sem tudi podpredsednik evropskega združenja za urgentno medicino in predsednik slovenskega združenja za urgentno medicino. Urgenca velja za zelo stresno službo, verjetno nič manj tudi politika? Res je, vsaka je po svoje stresna. Včasih imam občutek, da je bilo celo na urgenci manj stresno kot na političnem parketu. V času mojega ministrovanja so se namreč proti meni izvajale številne laži in podtikanja. Šlo je za skupino ljudi iz opozicije, ki so vodili zelo podle igre z enim samim ciljem, da bi me diskreditirali. S pomočjo nekaterih medijev so moje delo nenehno predstavljali s podtikanji in lažmi. Vse neresnice je mogoče dokazati, vendar te možnosti nisem imel, ker mi večina medijev te priložnosti sploh ni dala. Vas so vzeli na piko, da ste privatizirali slovensko zdravstvo … Ni res, niti v malem ga nismo. Ves zdravstveni sistem je ostal v okviru javnega zdravstva, tudi koncesionarji so del javnega zdravstva. Število podeljenih koncesij v času mojega mandata je bilo v povprečju enako kot v prejšnjih mandatih. 80 % vseh koncesij tako ali tako odobrijo občine, ministrstvo jih le potrdi. Torej ne moremo govoriti o nikakršni privatizaciji zdravstva, nasprotno, v tem času smo s koncesijami, ki so del javnega zdravstva, rešili marsikateri problem pomanjkanja zdravnikov. Veliko truda ste vložili v zmanjšanje čakalnih vrst. Nekatere čakalne dobe smo drastično zmanjšali, tudi za desetkrat. Ko sem nastopil ministrsko mesto, se je na operacijo na odprtem srcu čakalo po 14 mesecev, za sivo mreno po tri leta, za slikanje srca pa dobro leto. Zdaj je čakalna vrsta za operacijo srca en mesec, za sivo mreno tri mesece, za koronografijo je sploh nič več, za magnentno resonanco pa namesto prejšnjih dvanajstih mesecev tri mesece. Zaenkrat nismo uspeli le pri naročanju pacientov na specialistične ki želijo zaradi nedelujoče kljuke očrniti zelo sodobno opremljen onkološki inštitut. Kmalu so jim prisluhnili še mediji, ki so onkološki inštitut prikazali, kot da gre za objekt, ki je slabši od starih prostorov. Lepo vas prosim! Onkološki inštitut je vendarle ena najsodobnejših bolnišnic v srednji Evropi, ogledala si ga je celo soproga predsednika Evropske komisije gospoda Barossa. Res bo intervju objavljen že potem, ko bodo znani rezultati referenduma o pokrajinah, pa vendarle: kakšen je odziv ljudi na terenu glede pokrajin. Vaša poslanska skupina je zavoljo te problematike prekrižarila tako rekoč celotno Slovenijo. Odziv županov na terenu je nadvse pozitiven, celo pri tistih, ki so po svoji politični pripadnosti na povsem drugem polu kot mi. Večina jih novo stopnjo lokalne samouprave razume kot razvojno priložnost. Edino morebitno težavo vidim pri osrednjeslovenski pokrajini, ki sega od hrvaške do avstrijske meje in bo težko najti splošen konsenz. Na žalost pa uradna politika opozicije ne more iz svoje kože. Zahteva bojkot referenduma ali negativno opredelitev, s čimer se ponavlja slika iz časa pred osamosvojitvijo in iz časa ustanavljanja občin. Tudi tedaj so zagnali vik in krik, da bomo jedli le še travo in da občine ne bodo preživele. Pa sedaj poglejmo, kaj imamo na krožniku in kako uspešne so tudi male občine! Zanimivo je tudi, da so goreči nasprotniki tega števila pokrajin prav Socialni demokrati, ki pa so jih nekoč sami predlagali ravno toliko. Kaj pa občine? Ste tudi za ustanavljanje novih občin, na primer na Dobrovi? Primer občine Dobrova - Polhov Gradec je zapleten, saj bi Dobrova rada šla na svoje, Polhov Gradec pa ne. V takem primeru se je težko opredeliti, treba pa se bo potruditi za skupno dobro vseh. Pred nedavnim ste odprli poslanske pisarne na območju svojega volilnega okraja. Kdaj so odprte? Prej kot minister nisem mogel delovati v poslanski pisarni, ob nastopu poslanske funkcije pa sem odprl pisarno v vseh večjih krajih: v Polhovem Gradcu, na Viču, Dobrovi in na Brezovici, v Horjulu pa se še dogovarjamo. Poslanske pisarne so odprte ob ponedeljkih. Tako je na Viču odprta dvakrat na mesec – prvi ponedeljek dopoldan, tretji popoldan. V Polhovem Gradcu sem vsak tretji ponedeljek med tretjo in peto, na Dobrovi pa časovno ravno obratno kot na Viču. Po čem pa vas sprašujejo stranke? Tudi po zdravstvenih nasvetih? V glavnem sprašujejo o krajevni problematiki, ki jih teži. Nekateri pa razložijo tudi kake osebne težave, ki jih je mogoče odpraviti tudi z razgovorom. Včasih jih je treba napotiti na ustrezni organ ali institucijo. Precej razpravljamo o problematiki zdravstva, kjer jim skušam prikazati realno stanje. So pa tudi posamezniki, ki pridejo po zdravstveni nasvet. Gašper Tominc