Nedeljska pot je bila kaj čudna, saj se je na karavanški mejni greben dvatisočakov usedel oblak in čakal. Dežja ni dal od sebe, naprej se ni premaknil, in tako sva z ženo že po nekaj sto metrih vzpona obtičala v pobeljeni vlagi, ki se tudi na najinih že razvitih fotografijah zelo jasno vidi, čeprav se vse drugo vidi bolj megleno. Ko sva tako lazila navzgor in na koncu že bolj tipala h koči in razpravljala, kakšno vreme je imel takrat Stari in koliko je hodil, koliko pa ga je kaka slovenska ilegalna trojka prenašala (kar dokazuje, da sva tudi občutenjsko odtavala v meglice godrnjavega razpoloženja), in se spraševala, kdo si je izmislil to neumno pot v Evropo, medtem ko v varni ljubljanski kotlini prijetno sije sonce, mi je, kot se v planinah rado dogaja, prišlo na misel, da utegneva zgrešiti pot in pod oblakom odtavati sam bog ve kam. Najlaže se človek izgubi, ko misli, da je cilj že dosegel, in začne sestopati. Tam se stikajo in križajo vse mogoče poti in nič usodnega se ne zdi, če krenete kak centimetrček bolj levo ali desno, ko pa se čez nekaj časa ustavite, ste se znašli že na čisto drugi strani, kot ste hoteli, in se vam komajda še splača iskati pravo pot, najlaže jo je kar ucvreti v dolino in šele potem razmišljati, kje ste in kaj boste zdaj. Na žalost govorim iz prakse.